KAM GREMO?

Popotnik je moral peš po čudovitem gorskem predelu. Poti ni poznal, zato je bil zaskrbljen. Preskrbel si je natančen zemljevid področja, na katerem so bile jasno označene poti, kolovozi in steze. Rekel si je: “Ta zemljevid mi bo koristil, a če bom potoval z vodnikom, ki dobro pozna pot, se bom počutil še varneje.” Imel je srečo, saj je srečal domačina, ki je potoval v isto smer, in je pot zelo dobro poznal. Moža ste se skupaj odpravila na pot. Potnik je na zemljevidu skrbno preveril vsak ovinek in zavoj, ki sta ga naredila. Zelo vesel je bil, ko je odkril, da se njegov sopotnik natančno drži poti, označene na zemljevidu. Na potnikovo začudenje je vodnik nenadoma zavil po neoznačeni poti. “Prijatelj, zakaj greš po tej poti?” ga je vprašal. “Ni označena na zemljevidu in bojim se iti za tabo. Se bova še izgubila in umrla v gorah.” Sopotnik mu je odgovoril: “Ali ne veš da se je označena pot udrla in ni mogoče več iti po njej? Ne skrbi! Raje zaupaj meni kot pa zemljevidu. Če boš šel za mano, ti bom pokazal drugo pot.” Potnik se je uprl: “Ne, ne bom šel za tabo! Kako mi lahko rečeš, naj grem za tabo po poti, ki ni označena? Počutim se bolj varno, če grem po poti, ki mi jo svetuje zemljevid.” “Zaupaj mi, prijatelj!” je rekel vodnik. “Te gore poznam, odkar živim. Tu sem rojen in tu sem odraščal. Vem, kod hodim. Varen boš, če mi boš sledil.” Toda potnika ni prepričal. “Žal mi je, a če vztrajaš pri drugi poti, bom jaz ubral svojo. Raje bom zaupal zemljevidu, kakor tvoji besedi.” Popotnik in njegov tovariš  sta se razšla. Popotnik je hodil z zemljevidom v roki, medtem ko je domačin šel po poti, ki jo je poznal. Domačin je prišel na cilj. Za popotnika pa nihče ni več slišal.

Ali nismo temu popotniku nekoliko podobni tudi mi? Kakor je on hodil skozi neznano pokrajino proti cilju, tako tudi mi hodimo skozi življenje. On je za pomoč pri prečkanju neznanega ozemlja zaprosil domačina, ki je to ozemlje poznal. Mi pa prosimo za pomoč Jezusa, ki ve kako iti skozi življenje, k srečnemu cilju. Toda ... tudi mi imamo radi svoje načrte in se jim nismo pripravljeni odreči kar tako. Tudi učenci so imeli lastne načrte za svoje življenje. Toda, ko so srečali Jezusa, so spoznali: Jezus ve za pot, ki vodi v večno srečo. Zaradi tega so mu tako zaupali, da so nanj stavili tudi svoje življenje. In niso ga stavili zaman. Z Jezusom so skozi neznanke življenja varno prispeli v veselje. Tja bi radi tudi mi. Komu pa bomo zaupali na tej poti?

Misel blaženega Antona Martina Slomška

»Bodimo modri pri presojanju dogodkov tega časa in varujmo se pred vsako prenagljenostjo v besedi in dejanju, da na bomo grajali in zavračali kar se utegne izkazati za dobro, niti preglasno hvaliti to, kar se more šele sčasoma izkazati za nekoristno.«