ŠTIRI MOČI

Apostol Pavel v pismu, ki ga je napisal kristjanom iz Judovstva (Heb 13) omenja štiri vire moči za naše življenje.

Moč hvaležnosti: Kadar smo hvaležni, ni dovolj da na to samo mislimo. Potrebno je to tudi izreči. Zelo preprosta vaja za krepitev hvaležnosti je, da se na primer zakonca pred spanjem Bogu in drug drugemu zahvalita za eno stvar ki sta jo drug pri drugem videla kot lepo (npr: »danes si pa zares odlično skuhala!« / »danes si sicer videl, da sem nekaj naredila narobe, pa mi nisi dal vtisa, da sem nesposobna«). Lahko si take zahvale tudi zapišeta in nekatere od teh morda prepišeta drug drugemu v voščilnico za rojstni dan. Hvaležnost vedno krepi odnose – tudi odnos do Boga.   

Moč dobrote: Morda se nam na prvi pogled zdi, da je Pavel o dobroti pisal zgolj zaradi tega, ker se to lepo sliši. Tudi sam sem že izkusil, kako se Bog odziva na našo dobroto. Nekoč sem ves dan obiskoval bolnike in starejše. Sredi dopoldneva me je poklicala neka gospa in me prosila, če lahko obiščem njeno mamo in njenega sina, ki se je poškodoval. Rekel sem, da bom poskusil priti okoli štirinajste ure, če mi bo le uspelo. Zgodilo se je, da sta me dva bolnika obvestila, da bosta odsotna. Tako se mi je sprostilo ravno toliko časa, da bi lahko skočil domov in si hitro pogrel juho, ker tisti dan še nisem nič jedel. Me je kar mikalo, da bi to naredil. Vseeno sem izpolnil obljubo in krenil k njima domov. Spotoma sem na hitro še skočil k starejši gospe, s katero sva se dopoldne zgrešila. Ko sem bil tam, mi je rekla: »Gospod župnik, ali boste tole pojedli za kosilo?« Zanimivo da sem dobil kosilo, ki je bilo obilnejše od juhe, šele po tem, ko sem se že odločil, da se juhi odpovem zaradi obiska, ki sem ga obljubil.     

Moč poslušnosti: Težko je biti poslušen. Otroci težko ubogajo svoje starše, ker vedno nekaj »težijo«. Sicer potem čez nekaj let vidijo, da so bili starši vseeno kar pametni. Tudi odrasli težko ubogamo svoje predpostavljene. Res pa je, da predpostavljeni nosijo odgovornost, da se bodo projekti izšli. Zato je prav, da z njimi po svojih močeh sodelujemo.    

Moč svobodne volje: Nicky Cruz je nekoč zapisal: »Nikomur ni treba da je bogat, ali slaven, ali da je kakšen zelo talentiran oznanjevalec, da bi povzročil pozitiven vpliv v svetu. Potrebna je le pripravljenost, da Bogu pustimo, da nas uporabi. Bogu moramo biti na voljo, ko potrebuje nekoga, da bi se po nas dotaknil nekega človeka ali pa mu pomagal. Samo tam moramo biti … in to zmore vsak izmed nas.« Zato je vsaj včasih dobro reči Bogu: »Danes ti pa dovolim, da me lahko uporabiš!« Bog rad deluje po nas, če mu le dovolimo.

Misel blaženega Antona Martina Slomška

»Kdor svojo domovino ljubi, se bo vsega veselil, kar srečo domovine povišuje. Dober državljan je pripravljen z besedo in dejanjem svoj domovini v potrebi po svoji moči pomagati.«

Pisarna Karitas

Pisarna Karitas je odprta vsak 1. torek v mesecu od 18.00 do 18.30.

Dragi mož, draga žena, saj nista pozabila, kaj sta si obljubila, kajne?  

Glejte, bratje, kakšni smo poklicani. Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitega rodu. Nasprotno, … Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. (1 Kor 1, 26-27)

Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno: Če smo realni, vidimo da smo v marsičem nepopolni in slabotni. Čeprav to na prvi pogled zgleda slabo, pa slej ko prej spoznamo, da »POPOLNI« ljudje ne potrebujejo nikogar, »NEPOPOLNI« ljudje pa potrebujejo še koga, da jih dopolni. Še več - iz izkušenj lahko vidimo, da kadar več nepopolnih ljudi stopi skupaj, v želji, da nekaj dobrega naredijo, so sadovi truda velikokrat presenetljivo čudoviti! Pred leti sem poročil fanta in dekle. Pred pridigo sem postavil na oltar dve vrsti soka. V enem tetrapaku je bil jabolčni sok, v drugem pa pomarančni sok. Rekel sem jima: »Vsak od vaju predstavlja ene vrste sok, ki je sicer dober in okusen, a mu vseeno nekaj manjka. Jabolčni sok ima prijeten, mehak okus, nima pa kisline. Pomarančni sok je osvežilen, a je prekisel. Ko ju zmešamo, pomaranča doda malo kisline, jabolko pa jo nekoliko omili. Tako tudi vidva. Vsak zase je dober, toda sedaj, ko sta skupaj, sta lahko še boljša!«

Spoštuj druge narode, a ceni tudi svojega

Včasih sem presenečen, kako malo poznamo in cenimo svoj narod. Velikokrat pišemo o drugih ljudeh, svojih stvari in svojih ljudi pa kar nekako ne znamo pohvaliti. Pavle Košir se je rodil leta 1934 v Stranski vasi pri Dobrovi, kot eden izmed desetih otrok. Izučil se je za avtomehanika. Z iznajdljivostjo, prilagajanjem in improviziranjem je uspel popravljati vozila, od katerih so vsi dvignili roke. Leta 1955 je odšel v Ameriko – v Cleveland. Tam se je izobrazil v inženirja oblikovanja. Zavedal se je, da bo v tekmovalnem okolju kot tujec uspel le z znanjem, trdim delom in vestnostjo. Leta 1973 je začel na svoje – v domači garaži je začel s podjetjem PAKO, kjer je izdeloval zapletene naprave za letalsko industrijo. Podjetje je počasi rastlo in zaposlovalo preko 200 ljudi. Vedno je poudarjal pomembnost odkritosti, poštenja, prijateljskih odnosov in sodelovanja. Rad je govoril: »Vsi se med seboj dopolnjujemo. Če česa ne znaš, vprašaj tistega, ki zna!«   

Tridesetletnica slovenske osamosvojitve

Letos praznujemo 30-letnico slovenske osamosvojitve. Ko obujamo spomine na tiste čase, res lahko rečemo: »Hvala Bogu, da smo pravi čas izstopili iz Jugoslovanskega vlaka!«, saj se je pozneje izkazalo, da bi v nasprotnem primeru mnogi naši fantje izgubili življenje v nesmiselnih spopadih na Hrvaškem in pozneje v Bosni.

Dne 23.12.1990 se je na plebiscitu več kot 88 % vseh prebivalcev, ki so imeli volilno pravico, odločilo za samostojno Slovenijo. Na podlagi tega je tedanji Slovenski parlament 25. junija 1991 sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ter Deklaracijo o neodvisnosti, s katero je Slovenija prevzela dotedanje pristojnosti Federacije na celotnem ozemlju Slovenije. Naslednji večer je bilo to slovesno razglašeno na Trgu republike v Ljubljani. Že naslednje jutro pa se je začela vojna za samostojnost Slovenije. Vojna za SLO pa se ni začela šele po proslavi in razglasitvi. Vojno stanje se je na nek način začelo že sredi maja 1990 z zahtevo JLA za razorožitev teritorialne obrambe (TO). Nekje so se uprli, nekje so pripadniki TO tajno izvzemali orožje iz svojih skladišč, nekje so orožje predali, ali pa je orožje ostalo v skladiščih znotraj kasarn jugoslovanske vojske. Da bi preveril, kaj se v resnici dogaja, je Tone Krkovič vzpostavil kontakte z nekaterimi pripadniki tajne službe in TO in izkazalo se je, da JLA z razoroževanjem vzpostavlja razmere, da bi Slovenija v morebitnem boju postala lahek plen. Ministroma za obrambo in notranje zadeve je predlagal ustanovitev manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ), da bi se do neke nadomestilo to, kar so vojaki JLA odvzeli. Vinko Beznik, tedanji poveljnik specialne milice je dejal: »Jedro policije je bilo zdravo in se je zavzelo za prebivalce Slovenije.« Dne 4.10.1990 je JLA vdrla v prostore sedeža republiškega štaba Teritorialne obrambe. Tedaj so posebne enote slovenske policije prvič izvedle popolno blokado centra Ljubljane. Hkrati pa so s policijo »pokrili« kasarne in cestni križ, ter za blokado pripravili tovornjake in gradbeno mehanizacijo SCT-ja in drugih gradbenih podjetij. Nov mejnik je pomenil prvi postroj pripadnikov teritorialne obrambe 17.12.1990 v Kočevski Reki. To je bil prvi prikaz oboroženih sil novo nastajajoče države. Iz te enote se je pozneje izoblikovala prva specialna brigada MORIS. Uvod vojne za Slovenijo je bil 23.5.1991, ko je JLA z oklepnimi vozili obkolila in hotela zasesti učni center Teritorialne obrambe v Pekrah pri Mariboru. Prebivalci Peker so z živim zidom preprečili zasedbo učnega centra. Začela so se pogajanja. Specialci JLA so vdrli na pogajanja in ugrabili oba pogajalca s strani TO – Vladimirja Miloševiča in Milka Ozmeca. To je v Mariboru povzročilo hudo ogorčenje, zato so mestne oblasti vsem kasarnam odklopile elektriko in telefonske povezave. Med ljudi, ki so protestirali, je namenoma zapeljalo vozilo JLA in do smrti povozilo Jožefa Simčika. Mesec dni po dogodkih v Pekrah je bil sprejet ustavni zakon o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. V noči po razglasitvi samostojnosti so se tanki JLA iz Vrhnike napotili proti Ljubljani. Začela se je vojna. Stane Leskovšek, poveljnik 1. bataljona posebne enote milice v Ljubljani se takole spominja: »Od obveščevalcev smo takoj izvedeli, da so tanki odšli iz Vrhniške kasarne. Edini sem imel dostop do protioklepnih sredstev. S pomočnikom Klopčičem sva šla na postajo Vič, tam mi je komandir Jakopin pomagal spraviti oborožitev v terensko vozilo. Bila je jasna noč, tanki so iz Vrhnike vozili proti Ljubljani. Tanki so prevozili odbojne ograje in izstopili iz avtoceste proti Gorjancu. Ko so prevozili vozila na barikadah, sem poklical miličnika na stalno službo in ga vprašal če lahko uporabim protioklepno orožje. Dobil sem dovoljenje, da ga lahko uporabim.« Toda le sekundo predno je streljal je dobil vročičen preklic ukaza. Vodstvo mlade države je od Jugoslovanskega generala, zavednega Slovenca Marjana Vidmarja, tik pred tem dobilo obvestilo, da tanki niso namenjeni v Ljubljano, ampak zato, da zasedejo letališče Brnik in mejne prehode. (se nadaljuje …) Vir: RTV ARS 15.6.2021 (Mejniki identitete) (Čas dejanj) – avtor oddaje: Ivan Merljak

Vzpodbude za boj z odvisnostjo

Predvsem: vzemi samo en dan naenkrat (Tako kot to vidi Bill, str. 69)

Zakaj se goljufam da se moram držati stran od kozarca (ali kake druge odvisnosti) samo en dan, ko povsem dobro vem, da vse življenje ne smem več piti (ali se prepuščati kaki drugi odvisnosti). Ne goljufam se, kajti en dan naenkrat je verjetno edini način, da lahko dosežem daljnoročni cilj, ostati trezen. Če si določim, da nikdar v življenju ne bom pil (oz. se prepuščal kaki drugi odvisnosti), se širokoustim. Kako naj bom prepričan v to, če ne vem, kaj bo prinesla prihodnost? Na način »en-dan-na-enkrat« mnogo lažje zagotovim, da se bom držal stran od pijače (ali kake drugi odvisnosti). Na koncu dneva sem nagrajen z uspehom. Uspeh mi daje dober občutek in me pripravi do tega, da hočem še več. (Knjižica: AA razmišljanja za vsak dan, str. 149)

Obisk bolnih, starejših in invalidov

Bo na prvi petek 2. julija. Če še kdo od starejših ali bolnih želi obisk, pogovor ali obhajilo, naj sporoči.

Počitniški oratorij

Bo potekal od 27.6. do 2.7.2021 pod naslovom; »Originalen.sem«. Spremljali bomo življenje Carla Acutisa, mladega najstnika, našega sodobnika, ki je pri 15 letih umrl za levkemijo. Zaradi njegovega globokega odnosa z Bogom, žive vere, dobrodelnosti in čudežev, ki so se začeli dogajali po njegovi smrti, so ga ljudje že kmalu prepoznali za svetnika. Cerkev ga je za blaženega razglasila 10. oktobra 2020. Izpostavili bomo pet njegovih kvalitet: vedoželjnost, zmernost, ljubezen do svete maše in obhajila, dobrosrčnost in vero, da se naše življenje nadaljuje v večnost. S prijavami smo že končali in se z animatorji že veselimo tega tedna.  

Humor nas rešuje

Očala: Kam greš? Po očala. Kaj pa potem? Potem bom pa videl.

Učenje: Učiteljica: "Povejte vsak eno kratko zgodbico z naukom na koncu!"
Mojca: "Moj dedek je nesel jajca v košari, pa se je spotaknil, košara
mu je padla na tla in vsa jajca so se razbila."
Učiteljica: "Dobro, in kakšen je nauk?"
Mojca: "Nikoli ne nosi vseh jajc v eni košari!"
Jožek: "Moj ata je imel v inkubatorju 10000 jajc in je že vnaprej
prodal 10000 mladih piščancev, potem pa se jih je izvalilo samo 8000."
Učiteljica: "In nauk?"
Jožek: "Nikoli ne prodajaj piščancev, preden se izvalijo."

Radi molimo za blagoslov naše domovine in bodimo hvaležni zanjo!

V mesecu maju in juniju so bili krščeni

V nedeljo 23.5.2021

- Jure Huskić (katehumen)

V nedeljo 30.5.2021

- Aljaž in Zala Pušlar               

V soboto 5.6.2021

- Joakim Maximilian Čibej                 

V nedeljo 13.6.2021

- Pia Grčar                            (Čestitamo!)

K Bogu so odšli

V nedeljo 23.5.2021: Henrik Bratkovič, z Omersove ulice

V petek 28.5.2021: Alenka Selan, z Ellerjeve ulice

V četrtek 3.6.2021: Lenard Kužnik, z Omersove ulice

V torek 8.6.2021: Slavko Šubic, živel pri Antonovčevih na Toškem Čelu

(Spomnimo se jih v molitvi)

Lokacija: