ŽUPNIJA SVETEGA REŠNJEGA TELESA IN KRVI
LJUBLJANA - PODUTIK
|
ŽUPNIJA SVETEGA REŠNJEGA TELESA IN KRVI
LJUBLJANA - PODUTIK |
|
|
ŽPS
dekanije in skrb za Cerkev! Na plenarnem zboru si je Cerkev na Slovenskem zastavila veliko nalogo: novo
evangelizacijo slovenskega naroda. Vprašati se moramo: ali narod, ki je v treh četrtinah krščanski,
potrebuje novo evangelizacijo? Da, potrebuje jo! Pa niti ne toliko zaradi one
ene četrtine, ki ne veruje, potrebujejo jo zaradi onih treh četrtin, ki
verujejo napol oz. verujejo samo- navzven, formalno, po tradiciji, ne pa v duhu
in resnici. Posebna pozornost slovenske Cerkve bo zato veljala kristjanom, ki imajo
zakramente uvajanja -(krst, -obhajilo, birmo), a so svoj življenjski slog
zastavili kot da Boga ni. So nekakšen hibrid ateizma in vere, modernizma in
tradicionalizma, liberalizma ; in krščanstva. Ne moremo jih imenovati
odpadnike od vere, ker se določenih verskih praks držijo, in ne moremo jim reči
»cerkveni ljudje«, ker nekaterih moralnih, postavk krščanske vere ne upoštevajo
in ker rednega živega stika z občestvom verujočih nimajo. Sociološko gledano oddaljeni niso problem, pač. pa dejstvo- oz. zakonitost
vsake velike združbe ljudi. Tako je tudi v Cerkvi - tudi tu so vedno oddaljeni,
saj. je jasno, da množica--krstov še ne pomeni množice močnih in premišljenih
osebnih- odločitev za pripadnost Cerkvi. Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem pojav oddaljenih ne opredeli kot poraz
temveč kot priložnost in znamenje za Cerkev. Opredeli ga kot priložnost za
notranjo prenovo, saj nas bogato izkustvo Cerkve navaja k drzni tezi: Cerkev, če
hoče, lahko pride do vsake skupine oddaljenih za vsakogar je lahko privlačna.
Ampak le kot živa tvorba ljudi, ki so v njej našli odgovore na najgloblja življenjska
vprašanja. Prva in najodločilnejša naloga je torej na nas biti živa in dejavna
skupnost -- Cerkev, ki ji ni žal svoje odločitve da Nekomu pripada.
Tako smo člani ŽPS naše dekanije v nedeljo, 27. novembra, popoldne ob 15. uri, razmišljali o tem vprašanju. Potek srečanja:
Molitev: Vsak dan Vprašuje
me znanec: Kaj je novega? Tihi
Nazaret. V
njem se ničesar ne zgodi, o njem ne najdeš novic v časopisu. Tako neznan je,
da postaja prav ta lastnost njegova tipična, razpoznavna razsežnost. Biti
iz Nazareta - biti nepoznan, neupoštevan, manj spoštovan: Ali more iz Nazaret
kaj dobrega priti? Takšen je tudi krščanski vsakdan. V
svetu se marsikaj zgodi, vedno znova poročajo o dogodkih, iznajdbah, novih
knjigah, slavnih ljudeh. Vse prodira v kristjanov vsakdan. O
njem pa nihče ne piše, o njegovem naporu, da bi dosegel višjo stopnico na
poti k Bogu, nihče ne ve. In
vendar! Skrito
je bilo vedno več vredno kot pozornost vzbujajoče, kakor
da bi bilo le tisto pristno, kar se ne vidi, o čemer se ne piše,
ne govori. Kdor
ne prihaja iz Nazareta, že nima krščanske legitimacije. Kdor
ni šel skozi Nazaret, ne bo nikoli prodrl do bistva krščanstva. Mnogo
nas je, ki nočemo skozi Nazaret,ki hočemo oznanjati evangelij v makrokozmosu,
da bi se hitreje oznanila blagovest. In
kaj se zgodi? Krščansko
oznanilo zgubi svojo pristnost, ker ni bilo izčiščeno v tihoti Nazareta, v
tihoti in skritosti vsakdanjega življenja. Dragi
moji, krščanstvo se je začelo v Nazaretu... v izpolnjevanju vsakdanjih dolžnosti
in opravil. O,
kako velik si, Gospod, Gospod Nazareta! Molitev: Začetek Vse
ima svoj začetek. Če
ne začneš, ne moreš naprej, ne prideš do konca. Moraš
začeti... ni druge alternative. Začeti
živeti v svetu, ki si ga nisem izbral, v svetu, ki ni moj svet, kjer vladajo
zakoni, ki so mi tuji. Začeti
- ali ne pomeni začetek podreditev že obstoječemu? Začeti
- ali ne pomeni tudi sprejeti danosti, ukloniti se višji sili? Jezus
iz Nazareta se je sprijaznil s svetom, v katerega je stopil. Prilagodil
se mu je. Vendar
ga je spremenil kot še nihče pred njim. Morda
prav zato, ker se mu je prilagodil, da bi ga načel od znotraj. Ni
spreminjal okolja, temveč človeških src. Ko
začenjam svoj advent se moram tudi danes znova in znova prilagoditi takšnemu
krščanstvu in takšnemu Kristusu. Kristusu, ki ga svet ni sprejel, ker se mu
je prilagodil, da bi mnogo kasneje postal njegov veliki prijatelj. Vsak
začetek, tudi ta, zahteva razumevajočo potrpežljivost. Jezusu
iz Nazareta se ne mudi... mudi se nam... In
to je naša napaka. Kdor
začenja, mora vedeti, da ga spremlja božja potrpežljivost. Zanjo
sta besedi » padec« in » neuspeh« vsakdanji besedi. Toda,
nekoč je treba začeti. Tako
je zapisano v svetem pismu. Tak
je zapisano v vsako duhovno življenje. Molitev: Pripravite pot
Gospodu Dobro
ga je poznal. Z
njim ni hotel le povezati novo s starim, temveč je hotel tudi povedati, da se
božje razodetje človeku začenja z etičnim imperativom. Bog
prihaja. Njegov
prihod je nepreklicen, usoden, enkraten. Ne
vprašuje, ali zmorem ali ne zmorem pripraviti poti. On
prihaja. Ve,
da zmorem, ker veruje vame... Ni
težko pripraviti pot, izravnati ovinke, jo posuti s peskom... Težko
je pripraviti pot v srce. Za
to pot pa gre pri Gospodovem prihodu Kako
naj jo pripravim? Z
molitvijo? Tudi. Z
dobrimi deli? Tudi. Predvsem
pa s spreobrnjenjem: kakor apostol Matej, ki je bil prej Levi; kakor Marija
Magdalena; kakor Zahej; kakor grešnica na poti... Od
takrat je vse drugače... sedaj sem Pavel... Avguštin... Marko
je optimist, nič manjši od Izaija. Njun
imperativ je nasičen z mojo. V
njem se skriva nekaj, kar mi ne da miru. Za temi besedami namreč stoji On, zato
vem da bom zmogel. Grešen
človek sem, toda že doživljam svoj advent.
|
Pošljite elektronsko pošto z svojimi vprašanji in komentarji
administratorju.
|
