Izteka se čas mojega pastirovanja!

 Pred trinajstimi leti, ko smo skupaj začrtovali pot nove župnije, sem vam v prvih Oznanilih, na 21. navadno nedeljo, zapisal skromen program. Čeprav je v vas nenehno bdela misel in želja po novem svetišču in olepšanju Glinc, upam, da tega niste pozabili. Kot pomoč, naj vam bodo stare besede zapisane znova.

»Skrbimo za ohranitev naravnih lepot naše domovine. Ne onesnažujmo je. Vsak papirček, ki ga vržeš na tla, skruni njeno lepoto, tebe pa razglaša za neotesanca in nemarneža.

Bodimo ponosni na slovenski jezik. Ne mažimo, ne pačimo ga. Ne govorimo umazano. Ne sramujmo se svojega narečja, potrudimo pa se, da bomo obvladali tudi knjižni govor.

Spoštujmo in varujmo spomenike naše omike.

Skrbimo za ohranitev naših starih svetih podob, znamenj, kapelic in cerkva.

Spoštujmo duhovno izročilo prednikov, varujmo in večajmo naše kulturno bogastvo.

Častimo ljudi, ki so dali svoje moči, ljubezen in znanje za srečo in ugled našega rodu.

Živimo iz Prešerna, Slomška, Levstika, Cankarja, Kosovela itd... pa tudi iz Zoisa, Derča, Plečnika, Jakopiča, Plemlja, Koblarja...

Imejmo radi svojega bližnjega. Spoštujmo njegovo prepričanje. Če je v stiski, mu moramo pomagati. Moramo mu lajšati, ne greniti življenja.

Zaupajmo v človeka.

Imejmo radi otroke, častimo žene in stare ljudi, spoštujmo mrtve, spominjajmo se jih.

Bodimo ljubeznivi, široki, demokratični.

Ne hodimo kot tujci drug mimo drugega. Je tako težko pozdraviti, se nasmehniti, opravičiti, prijazno pogledati? Bodimo dobri sosedje, pomagajmo si, ohranjajmo staro, lepo navado gostoljubja. Bodimo radodarnih rok in odprtega srca.

Spoštujmo vse, ki dobro v srcu mislijo in delajo za bližnjega: kmeta, delavca, vzgojitelja, zdravnika, graditelja, politika, učenjaka, umetnika, dušnega pastirja itd.

Vse naše ravnanje naj vodi zavest, da smo si vsi ljudje enaki.

Ne ponižujmo se, a ne bodimo oblastni, domišljavi, napihnjeni. Bodimo kakor otroci, pravi Sveto pismo. Odločno zavračajmo krivico in nasilje.

Živimo pogumno.

Bodimo delavni.,

Bodimo zmerni.

Bodimo preprosti.

Bodimo zvesti.

Bodimo svobodni.

Bodimo pokončni ljudje.

Imejmo radi ta svet, branimo in varujmo živali, rastline, naravo.

Skrbimo ne le za telo, ampak še bolj za dušo.

Če hočemo biti srečni, delajmo tako, da bo naše življenje tudi na znotraj bogato.

Če verujemo, tudi živimo po veri. Častimo Boga ne le z molitvijo, ampak s poštenim življenjem. Molitev je razgibanost duše, ne ustnic.

Bog bodi naša moč. Naj nam pomaga, da bomo dobri; da bomo vredni njegove podobe, ki nas je z njo počastil.«

Čeprav smo živeli kot družina, bo vsak od nas zase odgovor dajal Bogu, ki dobro plačuje že željo, kaj šele trud, da se ideal njegove oporoke uresniči.

In kot se dan nagne k počitku, tako se je nagnilo trinajst let mojega dela med vami. Kakor apostol Pavel upam, da vašega kruha nisem jedel zastonj ampak so moje roke vsaj nekaj dobrega posejale, za obilo žetev žanjcev, ko pridejo žet na jesen.

Hvala za dni, ki odtekajo v večnost