ŽUPNIJA SVETEGA REŠNJEGA TELESA IN KRVI  LJUBLJANA - PODUTIK

Zgodovina in opis podružnične cerkve sv. Antona Puščavnika na Glincah

Večino dostopnih virov je v svojem zajetnem delu zbral župnik Ivan Kogovšek (Župnija Št. Vid nad Ljubljano, Zgodovinski in krajevni oris, ki je v članku že omenjeno). Sklicuje se na najpomembnejše vire in literaturo, na Matrikulo iz leta 1749 (v izvirniku jo deloma objavlja v citiranem delu, stran 94 do 115), na vizitacijske zapisnike in na Valvasorja, posebej pa so dragocena njegova opažanja in opisi iz časa okrog 1904.

Pri opisu cerkve smo uporabili še F. Stele: Konservatorski zapiski (rokopis, Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine) in zelo skope omembe v Krajevnem leksikonu Slovenije, II. knjiga, DZS Ljubljana 1971, stran 376), ki ponavljajo omembe iz starejšega dela, ki je opisovalo kraje v Dravski banovini (kot avtor uporabljenih zapiskov je naveden Ši - dr. Živko Šifrer).

Cerkev sv. Antona Puščavnika na Glinici je nastala pred koncem 15. stoletja, o čemer priča zunanjščina prezbiterija, Kogovšek pa omenja celo letnico 1387 (takrat naj bi bila cerkev že stala). Prvič se cerkev omenja leta 1526, ko je ukazal nadvoj­voda Ferdinand popisati cerkvene dragocenosti, ki so jih kasneje prelili v denar. Podružnica na Glinici je tedaj morala oddati 1 srebrn kelih ter 2 ogrska forinta v zlatu in 56 krajcarjev. Naslednja pomembnejša omemba je Valvasorjeva, ki omenja cerkev in žegnanje na nedeljo po sv. Jakobu. V Matrikuli iz leta 1749 beremo, da ima cerkev dva zvona. Večji je bil ulit 1690, manjši pa 1641. Zvonik je bil sezidan leta 1644, kor pa leta 1661.

Podrobno je cerkev popisal Ivan Kogovšek že leta 1904. Opis je dragocen predvsem zaradi podatkov o glavnem oltarju in zvonovih. Glavni oltar so namreč leta 1907 odstranili in na njegovo mesto postavili nov oltar, ki ga je izdelal podutiški mojster Alojz Vodnik. Zvonove je pobrala 1. svetovna vojna. Dragocen podatek, ki temelji v ljudskem izročilu, omenja se (verjetno) gotski kelih, ki ga je ljubljanskemu pasarju Zadnikarju prodal takratni župnik Volc. Prav tako zanimiv je opis zvonov. Avtor omenja veliki zvon z napisom Albert Samassa 1882, No 1155, ki je bil okrašen z reliefnimi podobami Križanja, Marijinega oznanjenja in sv. Antona. Srednji zvon je imel napis »Zaharias Reid gos mich in Laibach 1753. A peste fame et bello libera nos Domine«, v prevodu: Zaharias Reid me je ulil v Ljubljani 1753. Kuge, lakote in vojske reši nas, o Gospod. Na plašču so bile reliefne podobe Žalostne Matere božje, sv. Štefana in sv. Antona. Mali zvon pa je bil opremljen z napisom Anno Domini 1690 in reliefnimi podobami Križanja, Bega v Egipt, Madone z detetom ter sv. Florijana. Nove zvonove so namestili leta 1924. Takratni mali zvon (1690) se omenja v Matrikuli kot večji.

Notranjščina, ki so jo najbrž bistveno spremenili že v 17. stoletju (verjetno v času, ko so postavili zvonik - 1644  in kor ­1661), je dobila novo podobo predvsem po letu 1907, ko so odstranili baročni oltar. Po Kogovškovem opisu gre za baročno delo iz srede 18. stoletja, ob strani pa je bil napis: Franz Gotzl 1827. Oltar je bil opremljen z več kipi - v glavni niši je bila podoba sv. Antona Puščavnika, »gostači« pa so bili sv. Anton Padovanski, Janez Krstnik, sv. Urban, sv. Urh, sv. Gregor, sv. Miklavž ter sv. Jernej in sv. Mihael (nad atiko). Avtor pravi, da imajo kipi velike oči in napihnjena lica ter ustnice. Opis dopolnjuje z anekdoto o Blažu Potočniku, ki se je pošalil z gliniškim cerkovnikom: Ti si pa tiste cerkve mežnar, kjer vsi svetniki žvižgajo. Šaljiva opredelitev zgovorno priča, da gre res za baročno delo in da je Gotzl oltar le restavriral in morda na novo pozlatil (1827).

Zunanjščina in lega

Cerkev so postavili na temenu skromnega pomola kot izjemno zanimiv krajinski poudarek. Cerkev na robu naselja so postavili tako, da s svojo gmoto in s kasnejšim zvonikom obvladuje širok prostor. Nizko pokopališko obzidje okrog cerkve pa daje arhitekturi še »taborski« nadih.

Zunanjščina z zvonikom (1644), ki je v vznožju hkrati lopa nad glavnim vhodom, nakazuje tradicionalni tip enoladijske podeželske podružnice s prezbiterijem, ki izvira iz gotskega obdobja (petosminski zaključek). Zunanjščino členijo zvonik, gmota ladje ter prezbiterij. Fasade pa so oblikovane s preprostim motivom zelo močnih uokvirjenih pravokotnikov. Fasadna plastika je posebej poudarjena na zaobljenih vogalih ladje.

Zvonik s piramidasto streho brez pomembnejšega okrasja je pokrit z bakreno pločevino, streha nad ladjo in prezbiterijem pa z bobrovcem. Na zvoniku je nad lokom lope naslikana letnica 1644.

Portal je kamnit. Gre za obliko s preprostimi gladkimi podboji ter segmentno zaključeno preklado (segment elipse). Datiramo ga lahko zelo široko v čas med sredo 18. in sredo 19. stoletja.

Notranjščina 

Pravokotna ladja je členjena z motivom pevskega kora (1661) ter z dvema plitvima bočnima »kapelama« - gre za veliki niši, vdolbljeni v ostenje cerkve. Stenski dekor je zelo skromen ­neambicozno so uokvirjena okna, malce zanimivejši je le pevski kor, ki počiva na stebrih kvadratnega prereza s posnetimi robovi ter z močno plastično izraženo obrobo lokov, ki na stebrih počivajo. Ladja je obokana.

Tudi obokani prezbiterij, h kateremu je prislonjena zakristija, je oblikovan zelo skopo, s polkrožnimi lunetami ter večjim oknom s segmentnim zaključkom na desni strani.

Glavni oltar je kvalitetno obrtniško delo. Datirano je z letnico 1907 in vklesanim podpisom mojstra: Alojzij Vodnik. Gre za historicistični izdelek v umetnem kamnu in delno v marmoriranem lesu. Arhitektura je dopolnjena z vložki v barvastem marmorju. V srednji niši je obrtniško sicer solidno izdelan kip sv. Antona Puščavnika s prašičkom, levo in desno pa sta kipa sv. Jožefa in sv. Janeza Krstnika. Menza je verjetno iz časa, ko so postavili nov oltar. Oltar je okrašen še z nekaj zanimivejšimi kovinastimi svečniki bidermajerskih oblik (drugače gre za tako imenovane »beneške svečnike«).

Stranska oltarja sta starejša in ju lahko datiramo v sredo 19. stoletja; gre za tradicionalno podobarsko stvaritev v baročni tradiciji.

Patron oltarja na listni strani je sv. Valentin, na evangeljski strani pa je oltar posvečen sv. Juriju. 

V prezbiteriju bi kazalo omeniti še kamnit portal s preprosto profilirano baročno preklado, ki vodi v zakristijo (tod je zanimivejša le omara za paramente, ki bi jo lahko šteli v zvrst malce boljšega kmečkega pohištva). Pod korom je novejša spovednica brez posebnih kvalitet. Šamotni tlak je okrog 1907 izdelal Andrej Zajc, nove klopi Ivan Zalokar iz Podgore in lestenec Ivan Kregar iz Ljubljane.

Na slavoloku je bila po pričevanju Ivana Kogovška naslikana letnica 1813, ki nas navaja k nekoliko točnejši opredelitvi poglavitnih delov opreme. Verjetno so takrat prenovili notranjščino, v ta čas pa bi lahko datirali tudi nastanek križevega pota.  Omeniti moramo tudi izgubljeno sliko v olju, ki je visela za glavnim oltarjem. Baje izvira iz časa, ko je bil oltar še slikan na steno, kar naj bi se pod beležem še poznalo. Bolj verjetno gre za podobo z nekdanjega zlatega oltarja (17. stoletje), Sledovi pod ometom, ki jih omenja Kogovšek, pa bi lahko bili ostanki srednjeveških fresk.

Skromna cerkev na Glinici je torej zanimiv kulturni spomenik z nekaj pomembnimi podrobnostmi. Arhitektura je v celoti rezultat mnogih prezidav in obnovitvenih posegov od srednjega veka do obdobja po velikem potresu leta 1895. Podatki o uničenih in izgubljenih predmetih (zvonovi, slika sv. Antona, glavni oltar) pa govore, da je bila cerkev nekoč bolj slikovita in tudi bogatejša. Podatki o pobranih in prodanih dragocenostih (leta 1526 in v 19. stoletju) pa so pomembno priče­vanje o umetnostnem okusu in o socialnem statusu okolja; v katerem je cerkev nastala. 

Podatki so citirani iz knjige: Župnija Ljubljana Šentvid, ki jo je izdal  župnijski urad Ljubljana Šentvid leta 1991, uredili so jo Matej Zevnik, Lojze Uran, Andrej Mrak, Fanči Šarf, Tone Erman. 

Pošljite elektronsko pošto z svojimi vprašanji in komentarji administratorju.
Datum zadnje spremembe: 09 januar, 2011