ŽUPNIJA SVETEGA REŠNJEGA TELESA IN KRVI  LJUBLJANA - PODUTIK

Znamenja v župniji

Levo od ceste Šentvid-Glinica-Toško čelo stoji majhna vasica KAMNA GORICA. Ime je dobila po kamnolomu, zaradi katerega je (če upoštevamo še tistega pri Toškem čelu in Podutiku) naša župnija nekoč slovela po kamnoseški obrti. Iz teh kamnolomov izhaja gradivo za številne šentviške nagrobnike, pa tudi za marsikatero znamenje v župniji. Kamnoseška delavnica Lovrenca Vodnika in njegovih naslednikov iz Podutika je predvsem konec prejšnjega stoletja pripomogla k postavitvi novih kamnitih znamenj v župniji.

•  Staro znamenje križa je nekoč stalo nedaleč od p.d. Boziceve kmetije. Postavil ga je eden od prejšnjih lastnikov, ker se je na poti iz kamnoloma ubil njegov delavec. Znamenja ni več, korpus pa domači še hranijo.

• V starih zapisih se omenja znamenje križa na poti iz Kamne gorice proti Dravljam. Tudi tega križa danes ni več, ker je. na njegovem mestu že novo naselje.

•  Pod Kamno gorico spada tudi sedanja kamnoseška delavnica Vodnikovih. Tu je bila včasih le vila naslednikov kamnoseka Lovrenca Vodnika. Pred hišo stoji ob drevoredu lepo Marijino znamenje, zgrajeno v romanskem slogu. Znamenje je dala postaviti nekdanja lastnica in je delo domače kamnoseške delavnice. Letnice nima in je tudi že nekoliko prenovljeno. Domači pa se spominjajo, da je v prvi svetovni vojni ob njej vojaštvo imelo svoje maše. Meseca maja pa so se tu v preteklosti večkrat obhajale šmarnice.

• Cepenkova domačija, ki danes spada pod Dolnice, je včasih nosila hišno številko Kamna gorica 8. Bila je znamenita zaradi tega, ker jo je vsaj do leta 1913 krasila velika pločevinasta slika »Jezus in Samarijanka ob Jakobovem vodnjaku«. Podobo je leta 1869 izdelal znameniti slovenski slikar Janez Wolf (1825-1884), ki je stanoval v Šentvidu pri podobarju Tomcu. Ker je bila podoba na Cepenkovi hiši izpostavljena vremenskim neprilikam, jo je gospodar podaril župniku Zabretu. Nekaj časa je bila v župnišču, kjer je bila restavrirana v letih 1913 in 1979. Danes je našla mesto v cerkvi levo od glavnega oltarja.

V gliniško sosesko spadajo tudi DOLNICE, obcestna vas ob poti Šentvid-Glinica.

• Dolnice imajo tudi precej staro vaško znamenje, posvečeno zavetniku soseske sv. Antonu Puščavniku. To znamenje stoji sredi Dolnic ob glavni vaški poti. Zdaj je v njem kip sv. Antona, in sicer tisti, ki je prej stal v glavnem oltarju gliniške cerkve. Leta 1907 je ta dobila nov oltar, delo Alojzija Vodnika, starega lesenega in že vsega črvivega, pa so podrli. Dolniško znamenje je dobilo njegov kip sv. Antona Puščavnika, gunceljski posestnik Štrukelj pa je drugi kip sv. Antona Padovanskega postavil v vdolbino na domačem hlevu. Kam so oddali druge kipe, ne vemo. Pri dolniškem znamenju se dandanes pričenja procesija za križev teden, ki vodi do gliniške cerkve. Ob tem znamenju so se nekoč, ko so se pogrebni sprevodi še pomikali skozi vas, ustavljali pogrebci.

• Tudi pri drugem dolniškem znamenju, križu ob sedanji Dobnikarjevi hiši, so se ustavljali pogrebi, kar je bil star slovenski običaj, ko je cerkovnik prosil vaščane, naj pokojniku odpustijo, če je kdaj koga razžalil ali mu prizadejal kako krivico. Vsaka vas je imela tako znamenje, ob katerem se je umrli simbolično poslovil od sovaščanov in od domačega kraja. To dolniško znamenje v starih zapisih ni omenjeno, ljudsko izročilo pa mu prisoja nekaj desetletij. Vsekakor je tu stalo že pred prvo vojno.

GLINICA je središče soseske, bila je podružnica šentviške župnije. Cerkev sv. Antona je že zelo stara in je še do danes ohranila obzidje, v sklopu katerega je nekoč stalo pokopališče.

•  Na Glinici najdemo le eno znamenje, pa še to ni kdovekaj staro. Na križišču, kjer se odcepi pot proti cerkvi; stoji romansko znamenje, v katerem kraljuje kip Marije z Jezusom. Na podstavku je letnica 1897. Znamenje je delo Vodnikove delavnice. Pogled v starejše vire pa nam izpričuje, da je že v začetku devetnajstega stoletja tukaj stalo neko znamenje; ki je bilo vsekakor tudi že zidano. Nasploh je v Sloveniji več primerov, ko na križi­ščih, od koder vodi pot k cerkvi, stoji znamenje. Verjetno pa so vaščani Glinice konec prejšnjega stoletja to staro znamenje podrli ali pa ga prezidali v sedanjo obliko. Pri tem znamenju sta nekoč oba ključarja gliniške soseske prišla naproti procesiji, ki je ob prošnjem tednu vodila od Šentvida pa do gliniške cerkve.

•  Do nedavnega pa je na Glinici stala starodavna kašča, kakršne so v navadi v alpskem delu Slovenije. Ob vhodu je bila narisana freska sv. Florjana. Stavbo so leta 1991 podrli, čeprav je bila pravi arhitekturni biser in redkost v krajih ljubljanske oko­lice. Ostaja nam le barvna fotografija v knjigi I. Sedej Ljudska umetnost na Slovenskem.

Nekdaj majhna vasica, razpotegnjena ob vznožju hriba Utik, je PODUTIK, danes prerasel v veliko obmestno naselje. To se pozna tudi pri usodi njegovih znamenj.

• Še danes stoji nasproti Vodnikove prvotne hiše, kjer je bila pozneje gostilna »Pri Mojstru«, velik kamnit križ. Tukaj je zdaj končna postaja mestnega prometa št. 5. Križ so prav zaradi postajališča prestavili. Prej je bil obrnjen proti Vodnikovi hiši, zdaj pa proti Ljubljani. Je brez letnice, stoji pa na dveh kamnitih podstavkih, na katerih so vklesani verzi. Križ je vsekakor delo Vodnikove delavnice; prisodili pa bi mu postavitev še pred prvo vojno.

• Na poti iz Podutika v Koseze prečkamo manjši gozd, pred katerim je s podutiške strani postavljen most čez Glinščico. Ta most, ki je danes že precej razširjen in spremenjen, je postavil cestni odbor tega dela ljubljanske okolice. Leta 1901 mu je načeloval šentviški župan Anton Belec, odbornik pa je bil tudi I. Karchegg, po katerem se most imenuje. Na kamnitih ograjah so bili vklesani podatki o postavitvi mostu ter verzi, posvečeni Mariji. Na levi ograji v smeri proti Kosezam pa je bil postavljen kamnit križ, ki so ga po zadnji vojni neznanci razbili. Danes je tu zgrajen nov most, stari pa je bil obnovljen leta 1999.

• Če bi pred leti iz Podutika krenili proti vasi Brdo oziroma Vrhovcem, bi kmalu naleteli na p. d. Micenkov križ na polju pod hribom. Tudi tega križa ni več, saj je tu zraslo popolnoma novo naselje. Bil pa je že zelo star, saj je vrisan v katastrske mape iz leta 1869.

• Nekoliko dalje v smeri. proti Brdu je, kot kaže vojaška specialka, pred prvo vojno stal še en križ, in sicer pri treh domačijah ob vznožju hriba Utik. Tega križa se nihče več ne spominja. Ob tem naj omenim še en križ, ki pa bi danes ne spadal več v našo župnijo, četudi bi še stal: Ta križ je bil postavljen na travniku p. d. Koreninove domačije, ki je nekoč še spadala pod Podutik, tako v cerkvenem kot v svetnem smislu. Danes pa ta del Podutika spada pod Brdo in tako pod župnijo Vič. To se je zgodilo leta 1910.

• Pri kamnolomu ob poti Podutik-Toško čelo je na levi strani našlo mesto zanimivo znamenje, kakršna so pri nas v navadi v gorskih krajih, še posebno v Trenti. To je bil križ z leseno deščico, na kateri je bila slika nesreče, ki se je v tem kamnolomu zgodila okrog leta 1843. Zgodba pripoveduje o nekem Polhograjčanu, ki je šel ponoči iz Dravelj domov. V temi je zašel ter začel plezati v kamnolom Strmca, kjer mu je spodletelo in se je ubil. Podutiški domačin Lužar je ta dogodek ovekovečil na sliki, ki so jo pribili na znamenje. Tudi tega križa ni več.

•  Nekoliko više je bil na križišču poti iz Podutika in Glinice tudi postavljen križ, ki ga danes ni več. Stare vojaške specialke izpred prve vojne ga imajo že vrisanega, starejših virov o njem pa ni. Podrt je bil po zadnji vojni.

Najvišja vas podutiške župnije pa je TOŠKO ČELO. Ta kraj je sestavljen iz dveh, nekdaj samostojnih naselij - vasi Čeplje in Toško čelo, ki sta šteli vsaka le po nekaj hiš. Kljub majhnosti pa je bilo tu v preteklosti kar nekaj zanimivih znamenj:

• Ob križišču dveh poti, kjer se na Peskih od ceste Šentvid­Dobrova odcepi pot proti Toškem čelu, je nekoč popotnike pri­čakal star križ, ki so ga še pred koncem prejšnjega stoletja postavili p d. Kozamernikovi. Na tem delu Toškega čela, ki se imenuje Čeplje, je svoj čas strašilo in ljudje so videvali razne prikazni. Ljudska pripoved govori, da je bil tu blizu grad Čeplje, v katerem je bival hudobni graščak, ki ni prizanašal niti svoji hčeri. Njegova duša ne more najti miru, zato so domačini postavili križ. Ta je bil po zadnji vojni podrt.

• Danes na mestu Kozamernikovega križa kraljuje lep kam­nit križ, ki je nameščen celo na istem podstavku kot prejšnje znamenje. Ta kamniti križ, ki je bil slovesno blagoslovljen maja 1984, je nekdaj krasil zadnji del šentviške cerkve. Ko so okrog leta 1970 cerkvi prizidali dvorano, so ga odstranili. Na veliki površini zadnje cerkvene stene se je kar izgubil, tu na križišču poti pod Toškim čelom pa nas očara s svojo veličino.

• V zgornjem delu Toškega čela je nekdaj stalo znamenje križa tik pred vstopom v zaselek, to je blizu sedanje Rejčeve gostilne. Tega znamenja se niti starejši ne spominjajo več.

• Na bregu pred omenjenim gostiščem pa še danes stoji zanimivo znamenje. Na lesenem drogu stoji lesena omarica, v kateri je manjši križ iz litine. To znamenje je postavil po prvi vojni Anton Dobnikar, domačin s Toškega čela. Na bojišču je bil zajet in odpeljan v rusko ujetništvo. Zaobljubil se je, da bo postavil kapelico, če se bo srečno vrnil domov. Ker pa ni imel dovolj sredstev, je po vrnitvi iz vojske postavil to skromno znamenje, ki stoji še danes. Njega pa so v zadnji vojni ubili Italijani.

• Na sečišču parcel, ki so pripadale petim vaškim gospodarjem (toliko je tudi hiš v tem delu Toškega čela), je bila nekoč zidana kapelica. To znamenje je bilo že pred mnogimi leti iz neznanega vzroka podrto. Verjetno je bilo tako staro, da se ga vaščanom ni zdelo vredno popraviti. Vrisano je že v katastru iz leta 1824.

• Na poti iz Toškega čela proti Sv. Katarini pa je nekoč tudi stal križ. Zemljišče, na katerem je bil postavljen, je pripadalo p. d. Antonovčevi domačiji. Na tem mestu je še v prejšnjem stoletju zmrznila neka ženska. Domačini so v spomin postavili križ. Bil je podrt po zadnji vojni in je na novo postavljen.

Podatki so citirani iz knjige: Župnija Ljubljana Šentvid, ki jo je izdal  župnijski urad Ljubljana Šentvid leta 1991, uredili so jo Matej Zevnik, Lojze Uran, Andrej Mrak, Fanči Šarf in Tone Erman. 

Pošljite elektronsko pošto z svojimi vprašanji in komentarji administratorju.
Datum zadnje spremembe: 09 januar, 2011