PET HLEBOV, DVE RIBI IN PET VZPODBUD

Za Jezusom je šlo veliko ljudi, ker so videli znamenja, ki jih je delal na bolnikih. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.«// Mogoče se najprej nasmehnemo Filipovemu simpatičnemu odgovoru. Toda če smo pozorni, za Filipovimi besedami opazimo strah. In če smo pošteni, si moramo priznati, kako tudi nas strah pred težkimi nalogami poriva v različne odvisnosti. Poznam nekega možakarja, ki je vedno, ko se je lotil česa na vrtu, s seboj prinesel najmanj 6 piv. Seveda jih je tudi popil, čeprav dostikrat na koncu dela še vseeno ni opravil. Pa ni poanta le alkohol. Kolikokrat se zalotim tudi sam, da grem raje brskati na telefon, kot pa da bi se lotil dela. In k takim in podobnim odvisnostim se zateka mnogo ljudi – od otrok naprej. Hja … tako pač je. V takih odvisnostih se sicer res do neke mere umirimo, … a problem ostane … . Prav zato Jezus Filipu nakaže, da ga lahko ta isti strah namesto v odvisnost, vodi bliže k Jezusu. Ob Jezusu se morda res umirimo počasneje, toda dejstvo je, da problem ob Jezusu ne bo ostal neopravljen, ampak bomo počasi dobili dovolj moči, da ga bomo začeli reševati! Jezusov prijatelj Janez je v opisu tega dogodka o pomnožitvi kruha omenil še nekaj: Eden izmed Jezusovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, je Jezusu rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi // Kadar česa ne zmoremo, poiščimo tudi človeško pomoč. Morda kdo zna nekaj, kar mi ne znamo in zmore kar mi ne zmoremo. Nihče ne zna vsega, vsak pa zna vsaj nekaj. Seveda smo kakor tisti deček tudi mi pred težko dilemo: ali bomo dobrino zadržali zase, ali pa jo bomo delili z drugimi. V tem je skrita čudovita vzpodbuda, naj si radi izmenjujemo naše talente. Nekdo je dober računalničar, drug dobro kuha in peče, tretji zna kaj dobrega napisati, spet drugemu jezik odlično teče, nekdo se razume na gradbeništvo … Evo, prav želel bi si, da bi obstajal kakšen računalniški portal v smislu: »Potrebujem nekoga, ki bi prišel prebeliti učilnice, jaz pa lahko ponudim svoj talent za kuhanje in poučevanje kitare…« 

Jezusov prijatelj Janez zapiše, kaj se je potem zgodilo: Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. // Ko Jezus blagoslovi, nikdar ne daje samo za nas, ampak vedno pomnoži tudi za mnoge. Seveda smo tudi pri dobrinah v stalni skušnjavi, da bi jih kopičili v nedogled, ali pa bi jih vsaj do neke mere delimo z drugimi. Pa ne gre za to, da bi stali na cesti in delili bankovce mimoidočim. Me je navdušil prijatelj invalid. Vem da nima veliko denarja, a pogosto ko pride, pusti v avtomatu za kavo evro ali dva za koga, ki morda nima drobiža, pa bi se mu prilegla kava ali kakav. Sposobnost deliti dobrine z drugimi je čudovit dar, s katerim smo Bogu zelo podobni. Zanimivo, da Jezusov prijatelj Janez omeni še tole: Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« // Ta kratek Jezusov stavek tudi nas vzpodbuja - ne razmetavajmo, ampak z vsem, kar imamo, ravnajmo spoštljivo – hrana, obleke, čas, počitek … Zanimivo da se tukaj dogodek še ne konča … Jezus je ljudi opazoval in ko je videl da bi ga ljudje radi (zaradi tega ker so se dobro najedli), postavili za kralja, se je sam umaknil na goro. // Morda je Jezusova reakcija na prvi pogled nenavadna. Mi smo vedno veseli, če nas imajo ljudje radi in kadar nas pohvalijo za dobro opravljeno delo. Ko pa malo premislimo, si moramo priznati, da včasih tudi z dobrimi deli navezujemo ljudi na sebe. Jezus nas vzpodbuja k več – da jih namesto nase, povežemo z Bogom. Konec koncev je to tudi bolj pošteno, saj nimamo nič, kar ne bi prejeli. Kar pomislimo: že če bi bili samo bolni, ali pa nam ena noga ne bi delala … Koliko stvari bi opravili mnogo težje in koliko jih sploh ne bi mogli več narediti? Torej: bodimo ponosni, da marsikaj zmoremo, a ljudi, ki jim pomagamo, raje povežimo z Jezusom, kot pa da bi jih preveč navezovali nase. In naj nas vse skupaj Jezus spremlja, vodi in blagoslavlja na naših skupnih poteh. 

Misel blaženega Antona Martina Slomška

»S tem izkazujemo svojo domovinsko ljubezen, da radi vse storimo, kar srečo domovine povišuje. Vsak državljan je dolžan po meri svojega stanu in premoženja pomagati k občim potrebam svoje domovine.«

Pisarna Karitas

Pisarna Karitas je odprta vsak 1. torek v mesecu od 18.00 do 18.30.

Dragi mož, draga žena, saj nista pozabila, kaj sta si obljubila, kajne?  

Jezus je, tik predno je za nas trpel in umrl, prosil Boga Očeta tole: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva … In razodel sem jim tvoje ime … da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« (Jn 17, 11b.26)

Jezus vaju na poti življenja ne pušča sama. Hoče biti z vama in vaju podpirati. Računajta nanj in se mu rada skupaj priporočajta za pomoč. In še nekaj … Na primerjajta se z drugimi pari … Primerjajta se s seboj … In če bosta videla da sta v čem napredovala, se tega veselita in kdaj na ta račun tudi praznujta!

Nekaj vprašanj za vzpodbudo:

V kateri pomanjkljivosti me najbolj dopolni moj mož/žena?

V čem sva se dopolnila, ko sva zaživela skupaj?

V čem se še lahko dopolniva?

Spoštuj druge narode, a ceni tudi svojega

Včasih sem presenečen, kako malo poznamo in cenimo svoj narod. Velikokrat pišemo o drugih ljudeh, svojih stvari in svojih ljudi pa kar nekako ne znamo pohvaliti. V Sloveniji je skoraj neznan p. Jozafat (Janez) Ambrožič. Rodil se je 1903 v Krnici pri Gorjah na Gorenjskem. Večino svojega življenja je preživel na Bližnjem vzhodu. Najprej je kot frančiškan deloval v Aleksandriji in Kairu, kjer je pomagal številnim slovenskim dekletom, ki so tam služile kot guvernante, dojilje, sobarice in kuharice. Pri tej oskrbi je sodeloval s slovenskimi šolskimi sestrami. Med drugo svetovno vojno je nudil duhovno oskrbo zavezniškim vojakom. Bil je tudi raziskovalec in sodelavec na frančiškanskem bibličnem inštitutu. Za svoje delo je prejel številna odlikovanja, med drugim je leta 1947 postal korni škof, kar je najvišje možno odlikovanje, ki ga lahko podelijo vzhodne cerkve nekomu, ki ni škof. Umrl je leta 1970 in je pokopan v Jeruzalemu.

Tridesetletnica slovenske osamosvojitve

Letos praznujemo 30-letnico slovenske osamosvojitve. Ko obujamo spomine na tiste čase, res lahko rečemo: »Hvala Bogu, da smo pravi čas izstopili iz Jugoslovanskega vlaka!«, saj se je pozneje izkazalo, da bi v nasprotnem primeru mnogi naši fantje izgubili življenje v nesmiselnih spopadih na Hrvaškem in pozneje v Bosni.

Pripadniki policije in Teritorialne obrambe (TO) so skušali po najboljših močeh ustaviti ali vsaj upočasniti prodiranje oklepnih enot, ki so prodirale proti letališču Brnik in proti mejnim prehodom. Poveljnik specialne policijske enote Dušan Vinter: »Dobili smo nalogo da gremo z našo skupino proti Trzinu, da preprečimo prodiranje kolone oklepnikov proti Brniku. En del oklepne kolone JLA je uspel nadaljevati proti Brniku, drugi del kolone smo uspeli zablokirati. Zaprli smo območje in razmestil sem pripadnike svoje skupine. JLA se je zavedala svoje ognjene moči in tudi mi smo temu prilagodili taktiko. Nismo imeli pravega orožja za boj proti oklepnikom, zato sem ukazal teritorialcem, ki so bili slabo oboroženi, naj se umaknejo nekoliko nazaj. To se je pozneje izkazalo za pravo odločitev, saj bi bilo sicer več žrtev. Pogajali smo se z vojsko o brezpogojni predaji. Pokazali smo odločnost, da bomo vztrajali. V tistem času se je situacija spremenila. JLA je sporočila tej enoti, da jim bo poslala na pomoč specialce iz Niša. Prihajala sta dva helikopterja, na katera smo takoj odprli ogenj. Sledilo je streljanje na vse strani. Posledice boja so bile še dalj časa vidne, bilo je tudi nekaj žrtev. Po približno 20 minutah boja so se začeli pripadniki JLA predajati. To je bil prvi ognjeni krst.« Na področju Maribora in Dravograda je bil eden od udeležencev Branko Lunežnik, poveljnik druge čete posebne policijske enote: »Vsi smo bili v službi, kot običajno. Nismo namreč pričakovali da bo tako močna vojaška sila in že tako zgodaj zjutraj odšla iz kasarn. Zavedali smo se, da branimo prehodnost mejnih prehodov, med njimi tudi našega drugega najpomembnejšega mejnega prihoda Šentilj. Hitro smo se organizirali in jih prvič zaustavili na reki Pesnici. Tam smo jih držali 2-3 dni. Druga oklepna kolona je šla preko Limbuša in nam pobegnila proti Dravogradu. Klicali smo policijo v Slovenj Gradec, da jih ne bomo mogli ustaviti. To kolono so uspeli prvič zaustaviti v sodelovanju z železnico na prvi progi. To blokado so pozneje prebili in prišli do Štrihovca, kjer jim je pomagalo tudi vojno letalstvo z raketiranjem naših barikad. Kljub temu so tanki tam obtičali in jim ni uspelo prtiti do Šentilja. Ko so se vojaki iz tankov predali, smo policisti predali tanke Teritorialni obrambi. Ta je tanke umaknila in jih uporabila v bojih za Šentilj. Vojska JLA, ki je še bila na mejnem prehodu Šentilj, se je umaknila na koto ob meji, kjer smo jih drugi dan zajeli. Zajeli smo 60 vojakov. Druga skupina vojakov JLA je pobegnila s Ceršaka v Avstrijo, kjer so jih zajeli Avstrijci. Skupino zvezne policije s Ceršaka smo z vlakom poslali nazaj na Jug.« Takratni poveljnik milice v Dravogradu Željko Kijajič je o ustavitvi prodora oklepne kolone, ki je prodirala navzgor po Dravski dolini, povedal: »Kolono oklepnikov, ki se je prebijala proti Dravogradu, so ljudje ustavljali na vse možne načine z barikadami iz tovornjakov, avtomobilov, podrtih dreves … Ko smo zavzeli mejni prehod Vič, ki je zelo pomemben za prehod tovornih vozil, smo zajeli dokumentacijo, v kateri je bilo zapisano da ima ta kolona oklepnikov nalogo zapreti in obvladati mejni prehod Vič. Po posvetu s strokovnjaki smo za zaustavitev  kolone oklepnikov začeli hitro graditi 4-5 m visoko barikado iz tovornjakov, avtobusov, peska, podrtih dreves na mestu, kjer so včasih ustavljali Turke. Ta barikada je dejansko uspela zadržati oklepno kolono.« (se nadaljuje …) Vir: RTV ARS 15.6.2021 (Mejniki identitete) (Čas dejanj) – avtor oddaje: Ivan Merljak

Vzpodbude za boj z odvisnostjo

Ena vaja, ki jo vadim, je poskus popolne inventure mojih milosti …

Za kaj bi moral biti hvaležen? Zamislil sem se in začel sestavljati seznam milosti, za katere nisem bil odgovoren. Začel sem s tem, da sem bil rojen zdravega duha in telesa. Šel sem skozi štiriinsedemdeset let svojega življenja vse do današnjega dne. Seznam je narasel na dva lista in porabil sem dve uri, da sem ga sestavil; vključil sem zdravje, družino, denar, društvo Anonimnih alkoholikov – čisto vse. Vsak dan v molitvi prosim Boga, naj mi pomaga zapomniti si ta seznam in biti hvaležen zanj ves dan. Ko se spomnim svojega seznama hvaležnosti, je zelo težko zaključiti, da me Bog ne bi maral. (Knjižica: AA razmišljanja za vsak dan, str. 150)

Obisk bolnih, starejših in invalidov

Bo avgusta IZJEMOMA že teden dni prej (v petek 30. julija). Če kdo od starejših ali bolnih želi obisk, pogovor ali obhajilo, naj sporoči.

Počitniški oratorij – Bogu hvala zanj!

V dneh od 27.6. do 2.7.2021 smo se zbirali ob geslu »Originalen.sem«. Spremljali smo življenje Carla Acutisa, mladega najstnika, našega sodobnika, ki je pri 15 letih umrl za levkemijo. Navdušil nas je s svojim simpatičnim odnosom z Bogom, ter s svojo dobrodelnostjo, vedoželjnostjo, zmernostjo, ljubeznijo do svete maše in obhajila. Hvala animatorjem z voditeljicama Nejo in Jerco, kuhinjskemu osebju (Silvi, Anki, Zdenki), ter Nini, Mateji in Jožetu, ki so intenzivno pomagali v ozadju! Hvala vsem staršem, ki ste nas pocrkljali z raznovrstnimi sladicami. Bogu pa iz srca hvala za blagoslov in čudovito vreme!

Praznik Marijinega vnebovzetja

- v nedeljo 15.8.2021 bo Veliki Šmaren. Svete maše bodo ob 7.30 na Glincah, ter ob 8.30 in 10.00 v Podutiku. V spomin na posvetitev Slovenskega naroda, ki so ga pred leti opravili slovenski škofje, bomo tudi mi pri vseh svetih mašah obnovili posvetitev. Tudi doma se kot družina ali posamezniki z molitvijo »O Gospa moja« priporočite za Božje varstvo.

 

Praznik svetega Roka v Dravljah

- v ponedeljek 16.8.2021 bo v sosednjih Dravljah praznik svetega Roka. Naša župnija je še posebno povabljena k sveti maši ob 10.00. Po sveti maši nas vabijo še na druženje, ter ocvrte miške.

Greste tudi vi v hribe?

V soboto 21.8.2021 ob 10.00 bo na Velem Polju sveta maša za pokojne planince, planšarje in planšarice. Ne pozabite na pravočasen odhod. Upam da nam bo vreme naklonjeno.

Vpis v veroučno šolo

TUDI LETOS BOMO IMELI VPIS V VEROUČNO ŠOLO V PRVIH DNEH SEPTEMBRA. Vpis k verouku je lepa priložnost, da se srečam z večino staršev veroučencev. VPIS JE ZA VSE RAZREDE DEVETLETKE. Da si boste lahko izbrali primeren čas, prilagam razpredelnico z dnevi in urami vpisa.

 

SREDA 1.9.		ČETRTEK 2.9	PETEK 3.9
DOP.	8.00-9.00	8.00-9.00	//
POP.	17.00-18.30	17.00-18.30	17.00-18.30

Urnik za novo veroučno leto 21/22:

Več podrobnosti prejmete v pismu, ki vam ga bom poslal v drugi polovici avgusta.

PONEDELJEK		TOREK	SREDA
16.00		6 r/9	7 r/9
		9 r/9
17.00	1 r/9	3 r/9	4 r/9
	2 r/9	5 r/9	8 r/9
18.00		Otroški pevski zbor

Humor nas rešuje

Janezek 1

Učitelj vpraša Janezka: »Ali nisi obljubil, da se boš lepše obnašal?«

Janezek: »Da, gospod.«

Učitelj: »In, ali nisem obljubil, da te bom kaznoval, če se ne boš lepše obnašal?«

Janezek: »Da, ampak, ker se jaz nisem držal obljube, je tudi vam ni treba!«

Janezek 2

Učitelj vpraša Janezka: »Kdo je tvoj vzornik?«

Janezek: »Vi, gospod učitelj«

Učitelj: »Jaz?«

Janezek: »Da, Vi!«

Učitelj: »Zakaj pa ravno jaz?«

Janezek: »Ker vam nikoli ni nerodno«

Učitelj: »Ne razumem …«

Janezek: »Nikoli vam ni narodno koga vprašati, če česa ne znate.«

V mesecu juniju in juliju so bili krščeni:

V nedeljo 20.6.2021

- Fran Likar

- Filip Vurušič

V nedeljo 18.7.2021

- Finn Vreg                        (Čestitamo!)

Sveti zakon sta sklenila:

V soboto 3.7.2021

- Jure Markič in Lejla Glavič           (Čestitamo!)

K Bogu je odšla

V nedeljo 11.7.2021: Milena Dimec, s Krivca    (Spomnimo se je v molitvi)

 

 

Lokacija: