NOV KORAK – V KATERO SMER? »K TEBI, GOSPOD, KLIČEM, MOJA SKALA, NE BODI GLUH ZAME« (Ps 28,1)
Stopamo v novo leto 2023, ki je pred nami kot nepopisan list, a hkrati kot dar, ki nam je podarjen po Božji previdnosti in ljubezni. Od nas je odvisno, ali bomo ta dar sprejeli in nanj ustrezno odgovorili. Vedno znova smo namreč pred izzivom, ali bomo svoj korak zastavili v smeri miru, medsebojnega spoštovanja, ozirajoč se na dostojanstvo življenja vsakega človeka, od spočetja do smrti; ali pa bomo krenili v drugo smer. Katero smer bom izbral, kako se bom odločil, je odvisno od tega, kaj je v mojem srcu. Če je moje srce svetišče, kjer prebiva Sveti Duh, potem bom naredil vse, da se bom odločil za darove in sadove Svetega Duha in bom to duhovno bogastvo širil tudi okrog sebe.
Zato je še kako prav in primerno, da novo obdobje začnemo z zaupno molitvijo: »Veni Crèator Spiritus« – Pridi, Stvarnik Sveti Duh! Napolni naša srca in jih preoblikuj, odstrani iz njih vsako trdoto in hladnost. Odstrani iz naših src sovraštvo, zavist in nam pomagaj, da postanemo solidarni, odprti drug za drugega, dobri in pošteni, da bomo znali odpuščati in bomo sejali mir v svoje krščanske skupnosti, družine, župnije, kraje, mesta in sploh, v skupnost Cerkve in v našo domovino.
Živimo v družbi, ki jo, kot večkrat poudarja papež Frančišek, označujejo nešteta protislovja. Živimo v razkošnih hišah in stanovanjih, a z vedno manj topline doma in družine. Polni smo ambicioznih projektov, a z malo časa drug za drugega. Veliko časa in sredstev vlagamo v zabave, a v srcih doživljamo vedno večjo praznino. Ta naš svet ponuja na prvi pogled veliko užitkov, pa tako malo ljubezni; veliko svobode, a malo samostojnosti. Vedno več je med nami ljudi, ki so osamljeni, spet drugi se zapirajo vase in namesto živega Boga častijo denar in imetje.
Začnimo novo leto 2023 s prošnjo, da bi bil Gospod z nami na naši poti, posebej še v trenutkih, ko se odločamo, da bi zmogli vedno znova prepoznavati, kako se sklanja k vsakemu izmed nas. Okrepljeni z Božjim dotikom bomo lahko bolj in bolj ljudje, ki v ta svet prinašamo dobroto, mir, solidarnost in spoštovanje dostojanstva vsakega človeka. Predvsem pa: naši bližnji bodo lahko v nas prepoznavali, da vse vabimo k sodelovanju in da želimo biti do slehernega pozorni in sočutni. Msgr. Alojzij Cvikl DJ, mariborski nadškof metropolit
IZJAVA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA OB SMRTI ZASLUŽNEGA PAPEŽA BENEDIKTA XVI.
Ko sem slišal, da je umrl zaslužni papež Benedikt XVI. – vračal sem se z Evropskega srečanja mladih v Rostocku – me je v istem hipu prešinila prva učiteljska beseda pokojnega papeža: »Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem.« Pozneje smo lahko prebrali, da so bile tudi zadnje besede tega velikega papeža povezane z ljubeznijo do Boga. Po pričevanju medicinske sestre, ki je bedela pri njem, je tudi v teh zadnjih besedah izpovedal ljubezen: »Gospod, ljubim te.«
Osebno se z njim nisem nikoli srečal, sem ga pa v vseh njegovih nastopih doživljal kot skromnega moža, včasih skoraj plahega. Vsebina njegovih govorov pa je bila čisto drugačna: polna logike, jasna, teološko globoka in prepletena s Svetim pismom. V njegovih spisih človek vedno znova ostrino njegovega pogleda: gledal je v daljavo in v globino. Prepričan sem, da so mnoga njegova dela že vstopila v klasiko teološke misli in po njih posegamo in bomo posegali znova in znova. Izredno sem mu hvaležen za trilogijo Jezus Kristus. Bogu smo hvaležni za dar njegovega življenja. Pred nami bo še naprej svetil njegov zgled moža, ki ne beži pred križem, ampak ostaja blizu Kristusovemu križu v različnih oblikah služenja Bogu in Cerkvi.
V molitvah zanj tudi mi prosimo Boga, da bi ga po zgledu zaslužnega papeža Benedikta XVI. spoznavali kot ljubezen in se ga naučili ljubiti.
Papež Benedikt XVI. naj počiva v miru in naj bo deležen tiste luči, v kateri žari Božje obličje.
Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit
PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI SVETI MAŠI ZA DOMOVINO
Spoštovani predsednik republike gospod Borut Pahor, predsednik Državnega sveta gospod Marko Lotrič, predsednik Vrhovnega sodišča gospod Damjan Florjančič, spoštovani poslanci Državnega zbora in Evropskega parlamenta, spoštovani predstavniki diplomatskega zbora v Republiki Sloveniji, spoštovani predstavniki političnega, kulturnega in gospodarskega življenja, spoštovani predstavniki vojske in policije; spoštovani predstavniki sestrskih cerkva in verskih skupnosti: g. Leon Novak, škof evangeličanske cerkve v Sloveniji, g. mufti islamske skupnosti Nevzet Porić, predstavnik srbske pravoslavne cerkve arhijerejski namestnik za Slovenijo Aleksandar Obradović, spoštovani duhovniki, redovni predstojniki in predstojnice, dragi redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre.
Bližina dneva samostojnosti in enotnosti, ki ga obhajamo na praznik sv. Štefana, 26. decembra, je za nas priložnost, da smo se zbrali v ljubljanski stolnici, kjer se bomo v daritvi svete maše Bogu zahvalili za našo domovino. Obudili bomo spomin in hvaležnost na vse tiste, ki so bili dejavno vključeni v oblikovanje ideje o samostojnosti, na vse tiste, ki so na različnih ravneh pripravljali konkretne korake za dejansko osamosvojitev, na vse tiste, ki so samostojnost izglasovali in jo potem tudi izpeljali.
Danes smo hvaležni, ker se zavedamo, da samostojna država Republika Slovenija ni sama po sebi umevna. Veliko je večjih in močnejših narodov na svetu, ki bi si želeli živeti v svoji državi; ki si že desetletja prizadevajo za samostojnost, pa njihovo prizadevanje še vedno ostajajo sanje. Res je, da je bilo za to samostojnost potrebno trdo garati. Sanje niso dovolj. Sanje so lahko čudovite, a če ostajajo samo sanje, ne da bi bili storjeni potrebni koraki za njihovo uresničitev, potem bi ostali sanjači, ki bi še naprej sanjali tisočletni sen, kakor imamo navado nekoliko vzneseno reči.
Zato je bilo dragoceno, da se kljub različnim zgodovinskim in družbenim okoliščinam nismo nikoli odpovedali tem sanjam, ampak so te sanje z vsakim, ki je v sebi gojil globoko ljubezen do domovine, dobivale nove konkretnejše poteze, kar je podobo o samostojni domovini bližalo uresničitvi.
In potem je prišel »nasmeh zgodovine«, kakor je to poimenoval predsednik osamosvojitvene vlade g. Peterle. V čem je bil ta nasmeh? Najprej v zgodovinskih okoliščinah, v katerih se je znašel svet, predvsem pa Evropa, ki so pokazale, da se je komunistični režim začel rušiti. S tem je bilo omogočeno, da so nastale nove, predvsem pa samostojne in svobodne države. Med njimi tudi države, ki so se razdružile iz bivše Jugoslavije.
Drug pomemben vidik je, da smo imeli v tistem času ljudi, ki so verjeli v samostojno in neodvisno Slovenijo. Dobro vemo, da to ni bilo vsesplošno prepričanje. Imeli smo ljudi, ki so se zavedali, da je osamosvojitev zahteven projekt in so se nanj skupaj z vsemi drugimi odgovornimi skrbno pripravili. To so bili ljudje, ki so znali predvideti težave in nasprotovanja, obenem pa so dovolj zaupali ljudem in dovolj so poznali narodov značaj, da so vedeli, da nam ne bo treba jesti trave. Predvsem pa se je pokazalo nekaj, kar morda danes v različnih razpravah nekoliko pozabljamo. Vedno znova se poudarja skoraj neverjetna enotnost v prizadevanju za osamosvojitev. Brez te enotnosti, ki jo danes tudi praznujemo, dejanske osamosvojitve sploh ne bi bilo.
Ko pregledujemo medije tistega časa, odkrijemo, da misel na samostojnost ni bila splošno sprejeta. Glasovanja v takratni skupščini so se komaj za nekaj glasov nagnila v prid prizadevanja za samostojnost. Vseh, ki so glasovali za neodvisnost Slovenije, se danes posebej spominjamo in se jim zahvaljujemo za njihovo podporo naši neodvisnosti.
Res pa je, da so ljudje, prebivalci Slovenije, zelo jasno vedeli, kaj hočejo in so to svojo voljo, to odločenost pokazali s svojim glasom na plebiscitu, ki je bil na jutrišnji dan, 23. decembra 1990. Rezultat, ki je bil razglašen na praznik sv. Štefana, 26. decembra, istega leta, je politiko zavezal, da mora Slovenijo peljati po poti, ki vodi v samostojnost in neodvisnost. V naslednjega pol leta je bilo storjeno vse potrebno, da je bila samostojnost in neodvisnost uresničena in obvarovana.
Zato smo danes, kot rečeno, hvaležni: hvaležni za vse, ki so sanjali; za vse, ki so se v teh sanjah vedno bolj bližali konkretnim podobam in predlogom samostojnosti; za vse, ki so vizionarsko zaznali ugoden čas, ki so zaznali kairos, in začeli uresničevati samostojnost; hvaležni za ljudstvo, ki ima poseben čut za stvarnost in je samostojnost zahtevalo in potrdilo; in hvaležni tudi za vse, ki so dobesedno dali glavo v torbo in vodili osamosvajanje.
In kje smo danes? Nekateri omenjajo, da tolikšne razdeljenosti v našem narodu ni bilo vse od začetka enopartijskega režima. Ne glede na različna mnenja in politike, ki so sestavni del demokracije, je nesporno, da smo se svobodno odločili, da hočemo biti del družine Evropskih držav, ter s tem zavarovali temeljne demokratične procese, človekove pravice, versko svobodo in se zavezali, da bomo gradili vladavino prava za vse državljane in državljanke.
Mejni prehod Ljubelj danes sameva. Mnogi se še spomnimo dolgih kolon avtomobilov, da bi takoj onstran meje nakupili vse, kar je presegalo zgolj osnovne potrebe, kot so kruh in sol. Vsi podatki kažejo, da imamo danes veliko višji standard, kot smo ga imeli pred tridesetimi leti. Ob tem se lahko vprašamo, ali smo zadovoljni z doseženim? Nikakor. Še vedno je veliko preveč ideologije in politike nasprotovanja. Kot da ne bi vedeli, da biti proti ne ustvarja dodane vrednosti. Zato menim, da bomo morali začeti biti še bolj ustvarjalni. Prihodnost bomo lahko gradili samo na ustvarjanju novih družbenih in ekonomskih pogojev, ki bodo omogočili vsem ljudem razvijati vse svoje sposobnosti in talente. Prihodnosti ne more biti v tem, da ljudi omejujemo, temveč jim je potrebno zagotoviti vso potrebno svobodo, tako kot je to v drugih Evropskih državah.
Zato menim, da bomo morali začeti biti ustvarjalni. Prihodnosti ne moremo graditi na tem, komu bomo jemali in komu bomo delili. Prihodnost bomo lahko gradili samo na tem, da bomo omogočili, da bodo ljudje mogli razvijati vse svoje sposobnosti in ustvarjalno moč. Prihodnosti ne more biti v tem, da ljudem, zlasti najbolj ustvarjalnim, natikamo plašnice in jih spravljamo v čim bolj tesne ograje, najraje kar nekakšna taborišča. Politika mora tem ljudem omogočiti, da bodo postali vlečni konj naše rasti in napredka. Če bo največja skrb politike v tem, da najbolj ustvarjalni ne bodo mogli ustvarjati, da ne bi kakorkoli izstopali iz povprečja, bomo vsi imeli manj. Najbolj pa bodo prikrajšani tisti, ki jim takšna politika obljublja nekakšno Indijo Koromandijo v robinhudovskem prerazdeljevanju dobrin.
Ko obhajamo praznik samostojnosti in enotnosti, ne morem drugače, kot da povem, da je samostojen lahko samo nekdo, ki je, ki obstaja. Tako je tudi z narodom in državo. Kajti država je zgolj skupek pojmov, zakonov in določil, ki je popolnoma brez pomena, če ni nekoga, komur je vse to namenjeno – se pravi, če ni državljanov, če ni naroda, ki je nosilec te države.
Želim si, da bi vsi skupaj spoznali, da so družine, ki imajo otroke in jih sprejemajo, najboljše zagotovilo samostojnosti naše države. Namesto ideologij vseh barv in odtenkov, ki so »brneč bron in zveneče cimbale«, kakor bi rekel sv. Pavel, podprimo družine, ki otroke sprejemajo kot dar in bogastvo. Statistično je utemeljeno, da bruto družbeni proizvod lahko raste samo pod pogojem, da ima družina tri ali več otrok. Zato so neprimerna stališča, da naj bi bili otroci strošek ter da je v Sloveniji preveč prebivalcev. Prazne vasi in področja v Sloveniji govorijo o nujnosti, da se zavzemamo za družinam, otrokom in ostarelim prijazno trajnostno družbo. Otroci so znamenje Božjega blagoslova, znamenje napredka, so razvoj in so naša prihodnost. Na njih sloni naša samostojnost.
Te otroke moramo vzgajati za osebno in narodovo samostojnost in svobodo. Storiti moramo vse, da bodo lahko razvili vse svoje darove, da bodo postajali delavni in ustvarjalni. Izobraževalni in vzgojni sistem mora pomagati staršem pri vzgoji njihovih otrok v skladu z vrednotami, ki jih starši živijo. Niso starši v službi države, ampak je država v službi staršev in njihovih otrok. Temeljna vzgojna naloga torej ne bo, kako otroke oblikovati, da bodo jutri naši volivci, ampak jim pomagati, da bodo cenili resnico in pravico. „Resnica vas bo osvobodila“, je rekel Jezus. Resnica, ne moj prav, ne moja korist, ne moja manipulacija. In pravičnost. Neka država lahko postane domovina samo, če ima enake vatle za vse svoje prebivalce; samo če ni prvorazrednih in drugorazrednih; če vsak sodnik stori vse, da bi se približal resnici in ob tem ostaja samostojen in neodvisen.
Ali je naš svet že takšen? Je naša Slovenija že takšna? Ne še. Vendar nas ravno adventni čas in praznovanje Kristusovega rojstva, ki je tik pred nami, spodbujata, da ne obupamo nad svetom in tudi ne nad našo Slovenijo. Storili bomo vse, da nas bo božično praznovanje napolnilo z upanjem in zaupanjem, s to popotnico pa bomo vstopili v novo leto in v njem živeli samostojnost in enotnost naše države in jo krepili.
Ob tem se želimo posebej zahvaliti gospodu predsedniku republike Borutu Pahorju, ki si je v svojem predsedovanju iskreno prizadeval, da bi Slovenija postajala takšna. Gospod predsednik, zahvaljujem se vam za pokončnost, s katero ste bili predsednik vseh Slovencev. Službo predsednika republike sta postavili na primerno visoko raven. Obenem pa novi predsednici želim Božjega blagoslova pri opravljanju predsedniške službe z željo, da bo predsednica vseh – tudi kristjanov.
Dragi bratje in sestre, polagam vam na srce, da samostojnost in enotnost vzamemo zares, da ju doživljamo kot vrednoti, ki nista sami po sebi umevni, ampak ju moramo mi živeti in varovati – zase in za jutrišnji rod.
Vsem želim blagoslovljen božič in vse dobro v novem letu. Naj bosta z nami Božji blagoslov in Mati Marija. Amen.
TEDEN MOLITVE ZA EDINOST KRISTJANOV nas bo tokrat spomnil na to, da ekumenizem ni samo molitev za ta veliki cilj, ampak vključuje tudi konkretno sodelovanje med kristjani različnih skupnosti in cerkva. Gre za področja, kot so: pravičnost in mir, krepitev družinskega življenja, spoštovanje manjšinskih skupnosti, ohranjevanje stvarstva ter sprava med narodi in skupnostmi. V tem smislu so pri nas izjave Sveta krščanskih cerkva in islamske skupnosti, v katerih se soglasno zavzemajo za temeljne človeške vrednote. Lani poleti so se v takšni izjavi izrekli v prid tradicionalnega pojmovanja družine in zakona. Naša molitev in razmišljanja v dneh od 18. do 25. januarja se tokrat dotikajo rasizma v ZDA, posebej v zvezni državi Minnesoti. Rasizem ima tam dolgo in krvavo zgodovino. Država se uvršča med tiste, v katerih vlada najhujše rasno razlikovanje v ZDA. Hude zgodovinske rane so bile prizadete skupnostim ameriških domorodcev in potomcem Afroameričanov. Zgodovina krščanskih cerkva je tam povezana z rasnimi konflikti, ki še povečujejo medsebojno razdeljenost. Molitev za edinost ima velik pomen, ko poteka skupaj z bojem proti vsemu, kar nas krivično deli kot ljudi, ki smo ustvarjeni po Božji podobi in moramo biti zato deležni enakega dostojanstva. Osrednje besedilo, ob katerem bomo premišljevali in molili, je vzeto iz preroka Izaija in se glasi: »Naučite se delati dobro, skrbite za pravico. Pomagajte zatiranemu, zagovarjajte siroto, branite vdovo« (Iz 1,17). Tema »skrbi za pravico« je tudi sestavina sinodalnega procesa, ki je prav tako v službi »socialne pravičnosti, človekovih pravic in skrbi za skupni dom« (Pripravljalni dokument št. 30).
Dr. Bogdan Dolenc, član Komisije za ekumenizem in medverski dialog
NEDELJA BOŽJE BESEDE 2023
Geslo letošnje nedelje je vzeto iz preroka Izaija: »Razširi prostor svojega šotora, razpni pregrinjala svojih bivališč« (Iz 54,2). Navezuje se na sinodalni proces, ki se bo sklenil s škofovskim zasedanjem oktobra 2023. Sestavljavci dokumenta za celinsko fazo so v Frascatiju v duhu sinodalne metodologije poslušanja, pogovora in razločevanja pregledali povzetke, ki jih je med škofijsko fazo sinodalnega procesa pripravilo 112 škofovskih konferenc, vzhodne katoliške cerkve, redovne skupnosti, cerkvena združenja in gibanja. Odziv krajevnih cerkva je bil izjemen. Iz sinteze njihovega dela so udeleženci zasedanja pripravili dokument, ki ga bomo kmalu dobili tudi v slovenščini. Ob prebiranju poročil s škofovskih konferenc so bili udeleženci ganjeni »nad čudovitimi deli, ki jih Bog opravlja v svoji Cerkvi«, in so doživeli, da se »nam Cerkev ponuja kot dom za vse«. Izkušnja sinodalnosti, ki jo živimo, vodi k »resničnemu sprejemanju vseh«, kar je dejansko cilj sinode. Udeleženci srečanja v Frascatiju so skupno razločevali in sledili metodi duhovnega pogovora, kar so izkusile številne skupine že v prvi fazi sinodalnega procesa. Prav razločevanje, poslušanje in medsebojno sprejemanje so bistvene drže, ki jih bomo skušali uresničevati v nadaljnji in sklepni fazi sinode – da bi to postal habitus - poslanstvo Cerkve prihodnosti. Ta vzajemnost med člani Cerkve pa edina omogoča, da se uresničijo v davnini napovedane besede preroka Izaija. Njegova domovina je bila poteptana in ponižana, zdela se je kot nerodovitna in zavržena žena. Toda v Božjem imenu ji je prerok napovedal tolikšen razcvet, toliko potomcev, da si bo morala razširiti šotor in bivalne prostore. Ta obljuba se v Izraelu ni v celoti izpolnila. Ko je prišel na svet Kristus, so bila v šotor Božjega kraljestva sprejeta tudi poganska ljudstva. Toda do danes številni še niso našli poti vanj. Cerkev se jim ne dozdeva dom. Toda sinodalno dogajanje kaže, da je v Cerkvi močan naboj. Če bomo razločevali, kaj Jezusov Duh govori Cerkvi, če mu bomo prisluhniti v sebi in bližnjem, bomo razširili ne le svojih šotorov, temveč svoja srca. In tavajoči in brezdomci bodo našli v Cerkvi Očetov dom. Naj nas nedelja Božje besede na novo vzpodbudi k tej Jezusovi drži. V tem duhu bodo na nedeljo Božje besede, 22. januarja 2023, srečanja v vsaki škofiji. Jure Koželj, voditelj bibličnega gibanja
KRSTI V LETU 2022:
S krstom »se za večno življenje pripnemo« na Jezusa. V letu 2022 so zakrament svetega krsta v naši župniji prejeli:
Mark Mahne (Ježica), Mario Kiridžiev (Dravlje), Miha Kovač (Trnovo), Petra Robek (Ježica), Eva Svete (Koseze), David Vazzaz Pličanič (Šmartno pod Šmarno goro), Bor Gorjanc (Šmartno pod Šmarno goro), Lilija Konec (Mavčiče), Ian Ograjenšek (Bežigrad), Dominik Repar (Koseze), Larisa Žabjek (Kašelj - Zalog), Rok Žabjek (Kašelj - Zalog) Anže Žabjek (Kašelj – Zalog), Lana Harej (Šiška), Osvald Vidic (Rudnik), Gaia Vreg (Koseze), Brin Černivec (Horjul), Anika Šušteršič (Podutik).
Vseh krstov v naši župniji je bilo 18. Izmed krščenih je bilo 11 fantov in 7 deklet. Od krščenih je bil 1 iz naše župnije, ostali od drugod. Iz zakonskih skupnosti je bilo krščenih 6 oseb, iz civilno zakonskih 5, iz izvenzakonskih skupnosti pa 7 oseb. Pet je bilo krščenih odraslih (katehumeni). En naš župljan je bil z dovoljenjem krščen drugod.
Vseh krstov v letu 2022 je bilo 18 (leta 2021-13, leta 2020-19, leta 2019-30, 2018-23).
POROKE V LETU 2022:
V naši župniji so se v letu 2022 poročili trije pari: Matej Kranjec in Maxi Mohorič/ Adam Prestor in Erika Krvina/ Andrej in Metka.
Dva para iz župnije sta se poročila drugod.V letu 2022 smo imeli 3 poroke (leta 2021-3, leta 2020-2, leta 2019-5, leta 2018-2).
V LETU 2022 SO SE OD NAS POSLOVILI:
Marija Zupančič (januar), Franc Kovačič (februar), Jožefa Štrukelj (februar), Frančiška Žibert (marec), Aleš Šenk st. (marec), Jožica Zupančič (marec), Frančiška Erjavec (marec), Matilda Bavec (april), Janez Furlan (april), Ema Sečnik (april), Marija Jerala (maj), Marjan Grašič (julij), Albert Seliškar (avgust), Marjan Senjur (avgust), Marija Garbas (december), Ivana Dobnikar (december). Vseh umrlih v letu 2022 je bilo 16 (leta 2021-20, leta 2020-18, leta 2019-16, leta 2018-20). Umrlo je 10 žensk in 6 moških. Najstarejša ženska je imela 96 let, najmlajša 76 let, najstarejši moški je imel 89 let, najmlajši 72 let. Povprečna starost enih in drugih 85 let. Štirje so bili prevideni (v času bolezni in starosti jih je obiskal duhovnik podeli odvezo, sv. maziljenje in obhajilo), ker so domači poskrbeli. Trije so redno prejemali zakramente, štirje so umrli nagle smrti, šest jih je odšlo v večnost neprevidenih (v času bolezni in starosti domači niso poklicali duhovnika, da bi jih pripravil na odhod v večnost). RADI KAJ ZMOLIMO ZA POKOJNE, še posebno če smo jih osebno poznali.
DOGODKI, KI SO V LETU 2022 ZAZNAMOVALI ŽUPNIJO
Vsaj tri bi lahko našteli. S Tega sveta sta se poslovila dva, ki sta omogočila gradnjo naše župnijske cerkve, da je taka, kakršno imamo. To sta arhitekt Igor Skulj in župnik Branko Zadnik, ki je vodil gradnjo in jo pripeljal do konca.
Z 31. julijem je končal petnajst letno delo župnika Marko Čižman in odšel na novo delovno mesto v Škofove zavode kot kaplan, veroučitelj in vzgojitelj.
Z avgustom je nastopil tretji župnik, odkar je bila ustanovljena župnija Ljubljana-Podutik, Jože Stržaj.
ZAUPANJE
Slovenska Karitas v sklopu pomoči družinam in posameznikom v Sloveniji izvaja tudi poseben program – dobrodelna akcija Zaupanje –, ki je namenjen večjim pomočem. Sklad je nastal zaradi vse večjih potreb družin, posameznikov in starejših z večjimi stiskami po trajnejši in razvojni pomoči, ki bi jim omogočila, da dolgoročno rešijo svoje težave in sami poskrbijo za svojo prihodnost. V obdobju 18 let je Karitas s to akcijo rešila 334 večjih in težjih stisk po vsej Sloveniji in skupaj razdelila dobrih 687.432 EUR pomoči. Iz velikega števila rešenih pomoči lahko razberemo, da je bila več kot polovica vseh stisk povezanih z urejanjem pogojev za bivanje in večjimi nesrečami, četrtino vseh rešenih stisk je predstavljala pomoč invalidom in bolnim otrokom, preostala slaba četrtina vseh pomoči pa je predstavljala pomoč z gospodinjskimi aparati, daljšim plačevanjem najnujnejših položnic. Prejemnikom pomoči so skupni nizki prihodki, majhne pokojnine, bolezen, invalidnost ... Gospodinjstva s posamezniki ali družine z otroki te okoliščine priklenejo na tla brez možnosti za razvoj in pozitivne spremembe. Hvaležni vam bomo za podporo in pomoč družinam v Sloveniji, da skupaj lajšamo in pomagamo pri reševanju težjih stisk. Svoj dar lahko prispevate na: Slovenska Karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, Sklic: SI00 9040, Namen: Zaupanje.
Lokacija: