PISMO BOLNIKOM OB 31. SVETOVNEM DNEVU BOLNIKOV »Bolan sem bil in ste me obiskali!« (Mt 25,36) 11. februarja 2023

Smo v času pričakovanja drugega Jezusovega prihoda. Gospod je rekel: »Odhajam, da vam pripravim prostor in bom zopet prišel k vam in vas vzel k sebi« (Jn 14,2-3). Njegov prihod se lahko zgodi v vsakem trenutku, ne glede na to, ali smo mladi ali smo stari, smo zdravi ali smo bolni, smo revni ali bogati. Vsak trenutek je lahko zadnji. Zato nam Jezus pravi: »Bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov« (Mt 24,44).

Drugi Jezusov prihod bo povezan s sodbo. To bo dan, ko Bog ne bo molčal (Ps 50,3). Sv. Janez od Križa je zapisal: »Na večer našega življenja bomo sojeni po ljubezni.« Sojeni bomo po tem, koliko dobrega smo storili svojim bližnjim, svojim bratom in sestram v Kristusu, še posebej trpečim, ljudem v stiski, tako ali drugače preizkušenim. Do Gospodovega prihoda se vse skrbno piše v knjigo našega življenja.

Kako bo ob sodbi, je Jezus povedal v prispodobi, ki jo beremo v 25. poglavju Matejevega evangelija. Sin človekov bo sedel na prestol svojega veličastva, pred njim se bodo zbrali vsi narodi in ločil bo ene od drugih, tiste, ki so delali dobro, na eno stran, in tiste, ki so delali zlo, na drugo (v. 31-32). Jezus se v tej priliki izenači z revnimi, lačnimi, žejnimi, bolnimi, jetniki in tujci, ko pravi: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (v. 40).

Gospod se izenači tudi z bolnimi, ko reče: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (v. 36). Ko obiščemo bolnega človeka, obiščemo Jezusa samega. Ko smo na obisku pri bolniku, smo pri Jezusu samem, pri trpečem Jezusu, pri Jezusu na križu. Velja tudi obratno: če nismo obiskali bolnika, nismo obiskali Jezusa. Obiskovati bolne je tudi eno od telesnih del usmiljenja. Sv. Ignacij Lojolski pravi, da se ljubezen bolj kaže v dejanjih kot v besedah.

V času epidemije covida-19 so bili obiski bolnikov težava, še posebej tistih, ki so bili okuženi. Obiski so bili omejeni, če ne celo prepovedani, odvisno od posameznih bolnišnic, oddelkov in domov za ostarele. Marsikje smo bili bolnišnični duhovniki redke izjeme, ki smo lahko obiskovali bolne. Pa tudi za nas so veljali precej strogi preventivni ukrepi. Bolniki so nam bili zelo hvaležni za obisk v tem obdobju. Hvaležni so nam bili tudi njihovi sorodniki. Še vedno hranim njihova pisma in telefonska sporočila, ki so jih napisali v znamenje hvaležnosti.

To je nekaj najbolj groznega, da imaš svojca v bolnišnici ali v domu starostnikov, pa ne moreš do njega. Veš, da je hudo bolan, pa ne moreš biti ob njem, ko ta umira. Marsikdo še danes nosi travme, ker se ni mogel posloviti od svojih najdražjih, jim izreči besede zahvale ali odpuščanja. Hvala Bogu se je kasneje nekoliko sprostilo. Stvari pa še danes niso take, kot bi si jih želeli.

Bogu sem zelo hvaležen, da sem poleg župnije odgovoren še za duhovno oskrbo v UKC Maribor in Domu Danice Vogrinec. Ob neki priložnosti sem dejal, da bi si želel, da bi bilo obiskovanje bolnih moje zadnje duhovniško dejanje. Človek si nikakor ne more želeti plemenitejšega poslanstva, kot je biti ob bolnih, trpečih in umirajočih. Gre za svete trenutke, ki močno zaznamujejo človeka, se globoko zarišejo v njegovo dušo.

Rad povem misel, ki sem jo slišal od prejšnjega bolnišničnega duhovnika, ko so ga spraševali, zakaj je križ brez korpusa v Slomškovi kapeli v bolnišnici. Njegov odgovor je bil: »Jezus leži v sobah na bolniških posteljah.« In tega Jezusa imam priložnost vedno znova obiskovati. Včasih je tako preizkušen, da ne more imeti drugega imena kot Kristus.

Ko sem pri bolnih, najraje poslušam. Tisti, ki so bolj pri močeh, so navadno zgovorni. Največ srečanj je s težko bolnimi, ki lahko komaj še kaj spregovorijo ali pa tudi tega ne več. Takrat mi ne preostane drugega, da molim za bolnega in ga mazilim ter sem v tišini ob njem. Tega ali onega tudi primem za roko in mu dam čutiti, da sem mu blizu v njegovi stiski. Najhuje je, ko se je treba posloviti od otroka ali od mladega človeka, ki bi imel še vso prihodnost pred seboj, če se mu ne bi bližalo slovo.

V zadnjem obdobju sem nekajkrat slišal kakšnega bolnika, ki se je spraševal: »S čim sem si to zaslužil?« Težko je odgovoriti na tako vprašanje. Ne verjamem, da Bog pošilja bolezen ljudem. Vsekakor pa jo dopušča. Apostol Pavel pravi: »Da tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). Potrjen sem v veri, kadar srečam bolnika, ki je popolnoma predan Božji volji. Pred nedavnim mi je nekdo rekel: »Bog že ve, kaj dala.« Ja, Bog to dopušča, in če to dopušča, mora imeti neki smisel. Je pa veliko lažje modrovati, ko je človek zdrav, kot pa, ko je bolan.

Sem zelo hvaležen tistim župnikom in svojcem, ki poskrbijo za to, da pokličejo duhovnika, ki je odgovoren za duhovno oskrbo. Marsikdo bi si želel duhovnika, pa nihče ne poskrbi za to. Nekateri odlašajo z obiskom duhovnika, vendar se ta »računica« vedno ne izide. Zakrament bolniškega maziljenja je namenjen telesnemu in duhovnemu zdravju bolnega. Bog deluje po zakramentu, po molitvi duhovnika. Veliko sem videl že takih, ki so ozdraveli, pa tudi take, ki so odšli pripravljeni, spravljeni h Gospodu. Bogu hvala za vse! p. Ivan Hočevar DJ

 

OBVESTILA SLOVENSKE KARITAS

Slovenska Karitas bo tudi za letošnji post pripravila naslednja povabila:

1) Preventivno spodbudo 40 dni brez alkohola, posebna odpoved – odpoved alkoholu. Letošnje geslo spodbude nosi naslov »Beseda zdravi«, pozornost želimo usmeriti na otroke in svojce alkoholikov, ki potrebujejo pomoč in podporo. Vsak izmed nas je povabljen, da namesto alkohola in drugih drog izbere čas za pogovor, branje, pesem, igro … Pobuda traja od pepelnice, 22. februarja, do velike sobote, 8. aprila 2023, in vsak dan šteje.

2) NE pozabimo. Dobrodelna akcija za pomoč v BiH, Srbiji in v Albaniji v sodelovanju z lokalno Cerkvijo in misijonarkami.

3) Vabilo k poglobitvi postnega časa s postno brošuro, ki bo vsebovala tedenska duhovna razmišljanja, križev pot, katehezo.

4) Postni plakat za otroke v sodelovanju z revijo Mavrica s tedenskimi spodbudami za otroke. Na župnije bomo v drugi polovici februarja poslali gradiva, ki vam bodo v pomoč pri širjenju postnih aktivnosti Slovenske Karitas. Podrobneje vam bomo akcije predstavili v naslednji številki.  Slovenska Karitas

 

PISARNA ŽUPNIJSKE KARITAS

Pisarna Karitas je odprta vsak 1. torek v mesecu od 18.00 do 18.30.

 

STANJE KLERA V LJUBLJANSKI NADŠKOFIJI

1. Splošni pregled:

Nadškofi ja je imela 1. januarja 2023:

– svojih v nadškofi ji živečih duhovnikov 239, začasno živečih v tujini 16, stalno živečih v tujini 5. Skupno število duhovnikov: 260

Dodatno je imela na svojem ozemlju še:

– redovnih duhovnikov 126, škofijskih duhovnikov od drugod (celjska 3, koprska 2, mariborska 1, novomeška 3, murskosoboška 1, drugo 5) 15. Skupno 141

V nadškofi ji je torej živelo:

– domačih duhovnikov 239, redovnih duhovnikov 126, od drugod 15. Skupno 380

Stalni diakoni: 19

2. Redovni duhovniki v nadškofi ji: 126

3. Posvečenja v letu 2022:

– škofijskih duhovnikov 3, v nadškofi ji rojenih redovnikov 0

– diakoni za prezbiterat: škofijski 1, redovni iz nadškofi je 0

4. Bogoslovci ljubljanske nadškofije. V ljubljanskem semenišču od 1. do 6. letnika:  1 + 1 + 2 + 1 + 1 + 1 = 7

5. Umrli škofijski duhovniki v letu 2022: Franc Grahek (92), Jože Glas (76), mag. Matija Ham (78), msgr. Jože Kastelic (77), prelat Vincenc Prestor (94),

Branko Zadnik (68).

Povprečna starost lani umrlih duhovnikov je 80,8 leta.

6. Starost duhovnikov. Povprečna starost vseh škofijskih duhovnikov, živečih doma in v tujini, znaša 61,45 leta, povprečna kanonična starost pa je 34,37 leta.

Starostna struktura vseh duhovnikov po desetletnih starostnih razredih je naslednja:

od 25 do 35 let je starih 22 duhovnikov (8,5 %),

od 36 do 45 let je starih 30 duhovnikov (11,5 %),

od 46 do 55 let je starih 39 duhovnikov (15,0 %),

od 56 do 65 let je starih 51 duhovnikov (19,7 %),

šolanje od 66 do 75 let je starih 60 duhovnikov (23,0 %),

od 76 do 85 let je starih 46 duhovnikov (17,7 %),

več kot 85 let je starih 12 duhovnikov (4,6 %).

Najstarejši duhovnik bo letos praznoval 98-letnico, najmlajša dva pa 26 let. Največ duhovnikov (11) je starih 78 let.

7. Župnije. Nadškofi ja ima 221 teritorialnih župnij in 1 personalno, razdeljena je na 4 arhidiakonate in 15 dekanij. Zasedenih je 157 teritorialnih župnij, 64 župnij pa je v soupravi.

dr. Brigita R. Perše, Pastoralna služba  

 

 

IN MEMORIAM - BRANKO ZADNIK

Sredi priprav na božično praznovanje smo izvedeli, da je Branko Zadnik umrl v noči s 23. na 24. december na Jezerskem, kjer je bil župnijski upravitelj od leta 2019.

Branko se je rodil 25. julija 1954 v Kaplanovem v župniji Velike Lašče očetu Antonu in materi Kristini, rojeni Škulj. Ima še brata in sestro. Škuljevi so imeli doma mlin in žago. Na domači hiši je spominska plošča, na kateri piše, da iz te hiše izhaja Andrej Škulj, slovenski šolnik, sadjar in vrtnar. Bil je ponosen na svoj dom in župnijo Velike Lašče. Rad je povedal, da so to slovenske Atene, ker od tod izhajajo Trubar, Levstik in Javoršek. Zato je čutil dolžnost, da tudi sam ustvari kakšne verze. Prirojeni ponos mu ni dopuščal, da bi se zelo oziral na mnenja drugih.

Po osnovni šoli v Velikih Laščah je od leta 1969 obiskoval Srednjo versko šolo v Vipavi, kjer je maturiral leta 1973. Zatem je odšel na služenje vojaškega roka v Karlovac. Od leta 1974 do leta 1980 je bil v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani in študiral na Teološki fakulteti, kjer je diplomiral leta 1980. Na praznik prvakov apostolov Petra in Pavla je bil leta 1980 posvečen v mašnika.

Po posvečenju je bil poslan za kaplana k Devici Mariji v Polju – v župnijo Ljubljana - Polje. Tu so prišli do izraza njegovi talenti. Posebno je bil zavzet pri delu z mladimi, ki jih je navduševal za Kristusa. Bil je pobudnik za ustanovitev župnijskega pastoralnega sveta. Pripravo na birmo je obogatil z birmanskimi skupinami; z zborovodkinjo Milko Grm je spodbudil birmance, da so se zbirali na pevskih vajah in so premagali predsodek, da fantje teh let ne morejo peti. Zavzeto delo ni bilo neopaženo, zato je bil leta 1983 določen za kaplana v župniji Kranj, kjer je služboval dve leti in nato še eno leto v župniji Ljubljana - Sv. Križ. Župnik je postal 30. oktobra 1986, ko je prevzel župnijo Bloke in soupravo župnije Sv. Trojica nad Cerknico. Zaradi zavzetega pastoralnega dela so mu predstojniki zaupali, da je 15. avgusta 1994 postal prvi župnik novoustanovljene župnije Ljubljana - Podutik. Takoj je začel graditi novo župnijsko občestvo, zatem pa se je lotil priprave na gradnjo nove župnijske cerkve. Cerkev so gradili od leta 2000 in je bila 29. maja 2005 blagoslovljena. Pri gradnji cerkve sta prišli do izraza njegova odločnost in nepopustljivost, kar je pri njem povzročilo izčrpanost in bolezen. Posledice tega je bilo mogoče opaziti do konca njegovega življenja. Da bi si opomogel, je bil imenovan leta 2007 za župnika župnije Sv. Vid nad Cerknico in bil tam pet let. Tudi tam si ni prizanašal in se je z vsem ognjem lotil pastoralnega in gospodarskega dela. V upanju, da se mu je stanje izboljšalo, je bil imenovan za župnika v Gorjah, kjer je deloval šest let, leta 2018 pa odšel na okrevanje k sestram Corpus Christi v Čatež ob Savi. Čez eno leto je bil imenovan za župnijskega upravitelja na Jezerskem, kjer je ostal do svoje prezgodnje smrti.

V vseh župnijah je tako osvojil srca ljudi, da so ga tudi potem, ko je odšel na drugo župnijo, vabili k raznim slovesnostim, da je bil z njimi. Trpel je zaradi zdravstvenih težav, pogum je črpal iz evangelija, v veliko spodbudo pa mu je bila knjiga Radostno verujem, ki jo je napisal Ramon Cue in iz katere je povzel avtorjevo misel: »Spovem se vsemogočnemu Bogu in vam, bratom, da sem se hudo pregrešil zoper radost, ker sem se bal, zelo bal in se navdal s paničnim strahom. S tem sem se pregrešil proti Očetu, ki je eno samo vriskanje in radost in večni studenec veselja. In se pregrešil proti Sinu, saj nam ga je Oče poslal, da bi v njem videli njegov nasmeh in blagost.«

Na praznik nedolžnih otrok, v četrtek, 29. decembra, so se od njega poslovili župljani in številni duhovniki v župnijski cerkvi Ljubljana - Podutik, kjer je bila sveta maša zadušnica. Predstavniki župnije, duhovnikov in sester klaris v Dolnicah so se Bogu in pokojnemu Branku zahvalili za njegovo pastoralno ljubezen in duhovniško služenje. Naslednji dan, v petek, 30. decembra 2022, na praznik Svete družine je bila pogrebna slovesnost v župniji Jezersko, kjer je sveto mašo ob somaševanju številnih duhovnikov in pogreb vodil ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar. Ob pogrebu so se mu zahvalili za njegovo prijateljsko povezanost birmanci in sestre karmeličanke iz Sore ter za njegovo duhovniško delo predstavniki župnij, kjer je deloval: iz župnije Gorje, Sv. Vid nad Cerknico, še posebej pa župnijski sodelavci domače župnije Jezersko ter lovci.

V hvaležnosti za pokojnega duhovnika Branka se oziramo na nebeškega Očeta s prošnjo, da ga sprejme v nebeško slavo, hkrati pa prosimo za nove duhovne poklice. AM / Sporočila slovenskih škofij

 

VPIS V KATOLIŠKE ŠOLE

V mesecu februarju bodo potekali informativni dnevi za vpis v srednje šole in na fakultete. Vse duhovnike, ki ste v stiku z mladimi, ko se odločajo o svojem nadaljnjem izobraževanju, še posebej vabimo, da jih opozorite na možnost šolanja v katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanovah.

Na področju srednjih šol delujejo Gimnazija Želimlje, Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška (Maribor), Škofijska gimnazija Vipava in Škofijska klasična gimnazija (Ljubljana). Ob vsaki od omenjenih gimnazij deluje tudi dijaški dom, ki omogoča šolanje dijakom, ki bi se iz oddaljenejših krajev težje dnevno vozili k pouku.

Na področju univerzitetnega študija lahko na Katoliškem inštitutu (Ljubljana) študentje obiskujejo program poslovnih ved (ekonomije in prava), članica Univerze v Ljubljani pa je seveda tudi Teološka fakulteta.

Vabimo vas, da pozorno in z naklonjenostjo obravnavate obvestila in vabila, ki bi jih prejeli s strani omenjenih ustanov, ter njihova sporočila ustrezno posredujete mladim, ki bi jih želeli spodbuditi k razmisleku o vpisu na te ustanove. Seveda ste lepo vabljeni, da tudi sami spremljate delo katoliških šol preko njihovih spletnih strani in družabnih omrežij. Vse informacije bodo zbrane tudi na naslovu https://solstvo.rkc.si.

Hvala za vaše delo na področju vzgoje mladih in obilo blagoslova pri njem tudi v prihodnje. Dr. Roman Globokar, predsednik Komisije za šolstvo pri SŠK

 

POSTNI ČAS - BOG ME VABI

»Obrnite se k meni, z vsem srcem… zakaj Gospod je milostljiv in poln usmiljenja, počasen za jezo in bogat v milosti…« (Joel 2,12s)

Obrnite se…

obrni se

ustavi se

prekini

nazaj poglej

na novo izberi smer

razišči svoje življenje:

kje je moje središče

kaj naj spremenim

kaj hočem spremeniti

gledam,

kje bi bil obrat osvobajajoč

hočem razporediti čas,

da ne bo mineval v prazno;

narediti korak

v premagovanju lenobe;

kazati zanimanje

v nasprotju z ravnodušnostjo;

gojiti bližino

z mimoidočimi,

premagovati dvome

z zaupanjem

Obrnite se k meni…

Bog me čaka - vedno

za pogovor

za obisk

za prijateljstvo

rad bi se zanesel nanj in mu verjel

zato

si bom vzel čas zanj

tudi, če ga ne vidim

Obrnite se k meni z vsem srcem…

Bog ne vprašuje,

če ga razumem

njega zanima,

če ga imam rad

srečati se z njim

je stvar srca

zakaj Gospod je milostljiv in poln usmiljenja, počasen za jezo in bogat v milosti…

 

 

ISKRICA DAVA KARNIČARJA, vrhunskega alpinista

“Jaz sem katoličan. Ko mi je hudo, se Bogu priporočim, pomolim očenaš pa še kaj drugega, na ta način vem, da sem vreden, da me ima nekdo rad, da mi bo nekdo pomagal, in to mi pomeni veliko psihično oporo. Na ta način jaz v hribe hodim.”

“V hribih se lahko dobro počutiš le, če v dolini nimaš težav in slabe vesti.”

 

 

"Nič na zemlji človeka ne požre hitreje kot strast zamere." Friedrich Nietzsche

 

 

SVETI JANEZ ZLATOUSTI O TEM, KAKO SE OPRAVIČITI (IN TO ZARES MISLITI)

Govori o petih elementih dobrega opravičila.

 

PRIZNAJTE NAPAKO

Sveti Janez Zlatousti pravi, naj “se sami obsodimo”. S tem želi povedati, da je za iskreno opravičilo potrebno, da svojo napako priznamo.

Po mojem mnenju je najslabše opravičilo tisto, ko rečemo: “Žal mi je, da te je to, kar sem rekel, prizadelo.” S tem pravzaprav povemo, da nismo storili nič narobe. Vsa krivda je na žrtvi: Ti si me napačno razumel. Ti si preveč občutljiv. Ti nisi pravilno odreagiral. Žal mi je za tvojo napako. Večina ljudi takoj začuti, da je tako opravičilo hlinjeno, zato ni od njega nobene koristi. Bolje je, če iskreno pogledamo na dogodek in jasno priznamo svoj delež in napako, ki smo jo storili.

 

OPUSTITE STALNE ZAMERE

Sveti Janez nam svetuje, naj se “varujemo zamer”. Resnično opravičilo nas mora nekaj stati, to pa pomeni, da opustimo zamere, da bi lahko vsaj poskusili razumeti stališče drugega. V nasprotnem primeru bo isti prepir v prihodnosti brez dvoma spet izbruhnil. Tudi če se strinjamo, da se ne strinjamo, je pomembno, da se spravimo in opravičimo, tako da negativnih čustev ne bomo še naprej vnašali v odnos.

 

PROSITE ZA ODPUŠČANJE

Sveti Janez svetuje, naj opravičilo vsebuje prošnjo za odpuščanje “iz dna srca”, saj bo tako druga oseba lažje sodelovala v tem procesu. Iz izkušenj vem, da to dela čudeže – čustvena napetost popusti in hitro smo tudi sami deležni opravičila.

 

ODDOLŽITE SE

Sveti Janez pravi, da je pomembno, da se za svoje napake oddolžimo, saj “ima to večjo moč, kot si lahko mislimo”. Zame to pomeni, da se trudim odpraviti težavo, ki je povzročila prepir. Morda moram spremeniti način govorjenja, biti bolj občutljiv do drugih ljudi ali pa spremeniti neprimerno navado. Resničnemu opravičilu sledi drugačno vedenje. To je najtežji, a najpomembnejši del prave sprave.

 

OSTANITE PONIŽNI

Ni res – ponižnost je najtežji del. Sveti Janez vztraja, da je enako pomembna kot “vse besede, ki jih lahko izrečemo”. In ima povsem prav. Opažam, da sem veliko bolj prizanesljiv do slabosti in napak tistih ljudi, ki so ponižni in prijazni. Verjetno zato, ker je očitno, da niso hoteli biti žaljivi. Sam nisem ponižen (se pa trudim), zato moja dejanja – pa čeprav želim, da bi bila dobrohotna – ne izpadejo vedno ljubeznivo. Ponižnost je ključ za iskreno opravičilo.

Če poznamo sestavne dele iskrenega opravičila, bomo lažje natančno razmislili, zakaj se opravičujemo in kaj moramo storiti, da bo delovalo. Meni to pomaga, da se ne opravičim, preden ne razmislim, kaj to pravzaprav pomeni in kaj lahko storim. Vam pa bo morda pomagalo, da boste lažje prepoznali iskreno opravičilo in nanj odgovorili. Konec koncev, bistvo ni v besedah samih, ampak v spravi. (po Aletei)

 

Blagri za … politike?!

– Blagor politiku, ki ima močno zavest in globoko spoznanje svojega poslanstva.– Blagor politiku, čigar osebnost izraža verodostojnost.– Blagor politiku, ki dela za javni blagor in ne za lastno korist.– Blagor politiku, ki je zvest.– Blagor politiku, ki dela za edinost.– Blagor politiku, ki si prizadeva za uresničitev korenitih sprememb.– Blagor politiku, ki zna poslušati.– Blagor politiku, ki ne pozna strahu.      Van Thuan

 

Lokacija: