Ženska mora biti danes vse. V popolni harmoniji sama s seboj. Brezhibno uglašena s partnerjem. Stoodstotno prisotna mama … In to so zelo visoka pričakovanja, ki pa jih, roko na srce, sebi in druga drugi marsikdaj postavljamo kar dame same. Ampak, veste kaj? Dan ima štiriindvajset ur. 

Moj in tvoj. 

Življenje ima različna obdobja in včasih ima prednost eno, drugič drugo,« je v svoji instagramski beležnici malocezles pred leti zapisala iskriva popisovalka življenjskih utrinkov Manca Hribar. 

 

»Sem ženska. Sem žena. Sem mama. Moje življenje variira okrog teh vlog. Glavna tema variacij pa je vsakič druga. Ni lepota v tem, da vemo, da smo ljubljene kot ženske, mame, žene, kljub temu, da kdaj nismo stoodstotne?« zaključi svoje kratko razmišljanje, ki ga delim z vami, saj spodbuja, da smo (morda še posebej v marčevskih dneh) nežne do lastne ženskosti in ženskosti, ki nas obdaja. 

 

In da ste prav zaradi tega do nas nežni tudi moški.

 

Sem ženska. 

Sem žena. 

Sem mama sedmim (+dvema). 

Sem učiteljica. 

Sem ena velika sanjavka. 

 

In moje življenje je rodovitno v vseh

odtenkih te besede. Rada imam svojo rodovitnost, ki jo lahko živim prav v tem času in okolju. Ponuja mi obilo

priložnosti, da ob otroškem vrvežu vedno bolj in bolje čutim tudi vseprisotno žensko moč, ki me napolnjuje ob ženskah, s katerimi si delim potovanje po prednostni cesti trenutnega časa. 

 

Občudujem prijateljico vdovo, ki vzgaja tri najstniške sinove in z optimizmom premaguje stopnice vsakdana. 

Ganejo me ženske, ki jim ni dano imeti lastnih otrok, pa svoja dobrotljiva naročja polna talentov vsak dan znova ponujajo svetu. 

Navdušuje me nasmejana mlada sodelavka, ki zbornico vsako jutro objame s svojimi zarošenimi očali in žgolečim »hejMatejakaksi«. 

Hvaležna sem za teto, ki nam s svojimi domačimi dobrotami polepša dan in za taščo, ki nabere polno vrečo regrata, ker ve, da meni v istih štiriindvajsetih urah to ne bo uspelo. Poklon ženskam, ki v nekaj urah spečejo na desetine kilogramov piškotov ali razvlečejo na metre rezancev. 

Pa tistim, ki kakor moja mami, še v noči vstanejo, da poskrbijo za živino v hlevu – brez tarnanja in pritoževanja - in ob mraku dan sklenejo z enakimi gibi. 

Rada klepetam z ženskami z gubicami okrog oči, saj tiho pojejo, kako pomembno se je v življenju smejati ter obrniti ploščo na stran, ki je posuta z navihanimi bleščicami optimizma.

 

Različna obdobja ženskosti so neprecenljiva. 

Kakor ni leto štirikrat pomlad, tako življenje ni štirikrat mladost. 

Otroštvo, mladost, zrelost in modrost žensk ustvarjajo čudovito cikličnost, ki spreminja svet.

 

Verjamem, da si znotraj svojih osebnostnih ciljih prav vsaka od nas želi biti izpolnjena in imeti občutek, da lahko (iz)živi svoje talente. 

 

Vse si želimo biti rodovitne. 

V idejah, v uresničenih sanjah. 

V svojih talentih, znanju, sposobnostih. Seveda si želimo biti tudi močne in pogumne. 

Zase in za vse ob katerih se uresničuje naša ženskost. 

 

Vendar prevečkrat pozabljamo, da je ženska moč pravzaprav skrita v nežnosti, mehkobi in milini. 

V žaru in seveda v srcu, ki v tem žaru sije v svet. 

Saj ni lepše ženske, kakor je lepa srčno srečna ženska.

 

In lepota ženske je nenazadnje tudi v tem, da si sem in tja dovolimo biti tudi kaj manj kot stoodstotne.

 

(Mateja Tušek, uvodnik v Podblegaške novice, marec 2022, aktualen vsak marec in vsak dan)

Lokacija: